Grozljivka Dead End, posneta za pičlih 900 tisoč dolarjev (zaslužila je 77 – krat več), je odličen primer, kako iz sila preproste fabule ustvariti enega boljših predstavnikov svojega žanra. Pričujoči film se loteva znanega klišeja t.i. “bližnjice” v grozljivkah; skupina ljudi želi priti do določenega cilja in se odloči, da bo tja prispela hitreje, če bo ubrala bližnjico, kar pa je vse prej kot idealna rešitev. Tokrat spremljamo družino Harrington, ki se na božični večer odpravi na praznovanje k sorodnikom, oče Frank pa zavije na osamljeno pot skozi gozd, ki pa v sebi skriva mnoge grozljive skrivnosti. Dead End se podobno kot enako prepričljiva srhljivka The Blair Witch Project drži prepričanja, da je odsotnost groze tisto, kar gledalca prestraši bitveno bolj kot hektolitri krvi in grmada posebnih učinkov. Filmu pomaga tudi to, da razvije galerijo simpatičnih likov, podkrepljenih z odličnimi igralskimi predstavami, še posebej očeta in mama v vlogi Raya Wisa in Lin Shayne. Poleg tega zgodba filma večkrat krene po izredno nepredvidljivih, celo šokatnih poteh, ki pripeljejo gledalca do zadovoljivega (četudi ne pretirano izvirnega) zaključnega preobrata. Vmes pa smo deležni okusne mešanice žanrov psihološkega trilerja, mistične drame, družinskega filma in črne komedije. Vse to in še več naredijo iz pričujočega filma prvovrstni gledalski užitek.