The Family je film, ki združuje dva elementa, ki se v zadnjih letih vse pogosteje pojavljata v grozljivkah; prvi je seciranje kompleksnih in težavnih družinskih odnosov, drugi pa soočanje z izgubo bližnjega in procesom žalovanja, ki je za občutljive najstnike še posebej naporen in neusmiljeno krut. V tem položaju se znajde tudi glavna junakinja pričujočega filma, ki se odvija v poletnih mesecih leta 2002; Johanna (Cameron Dawson Gray) je najstnica, ki s pomočjo domnevno čarobne ptičje hišice prosi dobre duhove, da bi obvarovali njenega na smrt bolnega očeta, katerega vse bolj agresivno načenja rak. Navkljub dobrim namenom pa se zgodi ravno nasprotno; hišico obsede skrivnostna temačna sila, ki obsede tako očeta kot mamo (Ruth Wilson), Johanna pa je priča številnih strašljivim vizijam, ki jo sporočajo, da jo starša želita umoriti. Režiser in scenarist Benjamin Finkel (gre za njegov celovečerni prvenec) ubere zanimiv stilski pristop, saj film zavije v tople poletne barve in ob pomoči virtuozne kamere, ganljive glasbe in izvirnega simbolizma ustvari skoraj poetično oz. meditativno dramo o odraščanju, v katero pa vnese elemente psihološke grozljivke, kjer vdor nadnaravnega in mističnega simbolizira Johannin strah pred dejstvom, da njen oče umira, kar s seboj prinaša tudi običajne faze žalovanja kot so jeza, zanikanje in na koncu kakopak sprijaznjenje. Finkel se izkaže kot spreten filmar, ki razume bistvo zgodbe, katero bi rad povedal, v veliko pomoč pa so mu seveda tudi odlični igralci, med katerimi ukradeta pozornost Dawson Grayjeva in predvsem Wilsonova, ki je tokrat tako presunljiva, da se je vredno vprašati, zakaj nikoli ni postala kraljica filmskega krika. Navkljub močnim elementom, ki film dvigajo nad povprečje, pa ima The Family to smolo, da so se podobnih zgodb pred njim lotevale klasiki kot sta Hereditary in The Babadook, v primerjavi z njim pa Finkelov film izpade predvidljivo in neizvirno. Navkljub temu je The Family povsem kompetentno narejen film, ki nakaže, da je Finkel obetaven filmar, ki lahko v prihodnje postreže s pravo grozljivo mojstrovino.

Filmi, ki svojo zgodbo razvijajo v nasprotni smeri, to se pravi, da z mnogimi zastavljenimi vprašanji ne vodijo do odgovorov, ampak nazaj do še več vprašanj, so v današnjem času, ko se zdi, da mora filmska industrija gledalce dobesedno pitati z dolgoveznimi razlagami dogajanja, še kako dobrodošli. Pa vendar ima ta pristop tudi določene meje oz. lahko se zgodi, da greš v svoji enigmatičnosti tako daleč, da na koncu niti sam več ne veš, kaj bi rad dosegel. Goody Goody je takšne vrste film; atmosferična grozljivka je postavljena v že kar klišejsko kočo sredi zasneženega gozda, kjer je naslovna junakinja tik pred porodom (njena močna želja je bila, da bi rodila na domu), ob strani pa ji stojijo partner Jayson, njegova sestra Candace in zdravniška babica Sarah, ki pa čuti, da je z nerojenim otrokom nekaj hudo narobe. Tekom noči se v koči začnejo dogajati nenavadne stvari, ki vodijo do zastrašujočega in predvsem krvavega epiloga. Goody Goody spretno izkoristi omejenost na eno samo lokacijo in dramatično dogajanje z rojstvom otroka pospremi s prepričljivo temačno atmosfero, mikavno skrivnostnostjo in v zadnji tretjini s prepričljivimi posebnimi učinki. Dobre igralske predstave in nepredvidljiv potek zgodbe poskrbijo, da film ne postane preveč generičen, prav tako pa imamo znova opravka z izdelkom, ki dokaže, da lahko z malo ustvari ogromno. A kot že rečeno; Goody Goody je film, ki se niti ne trudi z iskanjem odgovorov na številna zastavljena vprašanja, kar zna močno razdeliti gledalce; nekatere bo zamotanost zgodbe privlačila, spet druga pa frustrirala, vendar pa se v obeh primerih pa zdi, da je režiser in scenarist Raymond Creamer vztrajal pri skrivnostnosti bolj zaradi tega, ker ni sposoben najti smiselne odgovore na nekatere dele zgodbe in se raje zateka k izgovoru, da mora biti vse prepuščeno gledalčevi interpretaciji. Navkljub tej težavi je Goody Goody simpatična atmosferična grozljivka, ki le za las štrli iz povprečja.