Don’t Breathe je eden od tistih filmov, ki dokaže, da lahko vsak, še tako prežvečen in predvidljiv zaplet, vedno znova predstaviš na tak način, ki bo pri gledalcu povzročil nekontrolirano grizenje nohtov. Film namreč oprerira z že ničkolikokrat videno premiso; trije mladi in neizkušeni vlomilci se odločijo oropati ostarelega (in slepega) vojnega veterana, ki v sefu hrani ogromno vsoto denarja. Navidez preprosto naloga se kakopak spremeni v neusmiljen boj za preživetje, povrhu tega pa se že izkaže, da stari slepec v hiši hrani marsikatero grozljivo skrivnost. Kot že rečeno; zapleti o ponesrečenih ropih, ki se ponavadi končajo z množičnim prelivanjem krvi in moledovanjem za milost, so stari kot žanr sam in težko bi rekli, da Don’t Breathe na tem področju predstavi kaj bistveno novega. A tisto, kar pričujoči film dela tako vrednega ogleda, je visok nivo suspenza in subtilnih načinov strašenja gledalca, ne da bi se ob tem posluževal lenobnih klišejev. Tu ni sledu o melodramatični glasbi, osladnosti in predvidljivih potezah glavnih junakov. Filmu je v veliko pomoč tudi zlikovec v izvrstni igralski predstavi Stevena Langa, ki še nikoli prej ni deloval tako zastrašujoče kot tudi nepričakovano empatično, še posebej zaradi tragičnega ozadja svojega lika. Sicer se film ne uspe posvem izogniti nekaterim vsebinskim nelogičnostim (težko je verjeti, da trije mladi roparji v dobri kondiciji niso sposobni razorožiti slepega starca), toda te niso tako moteče, saj je Don’t Breathe vzorni primer kako lahko suspenz zakrpa marsikatero luknjo v scenariju. Za grizenje nohtov.