Dobre grozljivke je vse težje najti in pogosto se zgodi, da čast omenjenega žanra vsako leto ubranijo mali naslovi kreativnih in drznih filmarjev, med katere spada Adam MacDonald, ki je že pred leti prepričal s pustolovsko srhljivko Backcountry, letos pa je brez dvoma zadel še enkrat v polno s psihološko strašljivko Pyewacket. Zgodba filma je preprosta; jezna najstnica Leah po prepiru s svojo materjo zbeži v gozd in s pomočjo nenavadnega rituala obudi duh čarovnice, ki ji nemudoma obrne življenje na glavo. Pyewacket v sebi skriva veliko nadnaravnega ozadja, vendar pa je fokus filma na boleče realističnem prikazu disfunkcionalnega odnosa med materjo in hčerjo, kateri ne uspeta najti skupnega jezika in to posledično vodi do razbitja že tako dovolj načetih družinskih odnosov. Emocionalni del filma je prepričljiv zavoljo odličnih igralskih predstav Nicole Muňoz in Laurie Holden, svoj delež pa še prispeva čudovito zastrašujoča atmosfera enako skrivnostnih kot nevarnih gozdov, ki pod lepim površjem skrivajo nevidno zlo, ki preži na glavno junakinjo. MacDonald, ki je sicer mojster izpostavljanja dvojnosti narave, tokrat črpa grozo iz človekove notranjosti, hkrati pa ponudi iskren vpogled v famozno najstniško tesnobo. Ta skozi venomer napet in strašljiv film postavlja vprašanje, če je glavna junakinja res tarča nadnaravnih sil ali pa gre za posledice njenega gorečega verovanja v moč starodavnega rituala. Pyewacket je prava poslastica tako za oboževalce nadnaravnih grozljivk, ki so se naveličali komercialnega pofla, hkrati pa bodo nad filmom navdušeni tudi tisti, ki od grozljivke pričakujejo to, da jih prestraši.