Dobrodošli nazaj v svetu filma, kjer manj pomeni več. Ragmork režiserja in scenarista Erica Widinga še ena v vrsti nizkoproračunskih grozljivk, posvečenih estetiki in nekonvencionalni pripovedni niti t.i. art-house filmov, ki so zadnja leta v sedmi umetnosti presenetljivo močno zastopani. Pričujoči film ima sicer dokaj standardno zgodbo o zadržanem Viktorju, ki potihem preboleva boleče travme iz otroštva, zato nekega dne preprosto pusti službo in se odpravi v zapuščeno družinsko hišo v ruralnem področju Ohia. Tam trči ob čudaškega Ragmorka, katerega po spletu nesrečnih okoliščin tudi umori, kmalu zatem pa Viktorja začnejo mučiti nenavadne nočne more ter agresivni napadi neznane nadnaravne sile, za katero bi se lahko skrival pokojni Ragmork. Widingovemu filmu se pozna pomanjkanje proračuna, kar pa ni nujno nekaj slabega; s črno-belo fotografijo, skromnimi lokacijami, nenavadnimi artističnimi učinki ter ekonomičnostjo dogajanja resda na trenutke deluje amatersko, vendar pa ravno zaradi svoje nizkoproračunske narave daje nekaj, kar v filmih pogrešamo; pristnost in strast. Ragmork prepriča potrpežljivega gledalca z domiselnimi triki strašenja, fantastično glasbo, ki sestoji iz atmosferičnega black metala, zloveščim vzdušjem ruralnega okolja ter presenetljivo dobrimi posebnimi učinki. Enako močna je tudi igra glavnega igralca Tima Novotynja, ki uspe s širokom spektrom čustev zadovoljito zajeti konfuznost glavnega junaka ter njegovo ujetost v bizarni svet halucinacij, nasilja in avtodestrukcije. Filmu se sicer poznajo napake mnogih nizkoproračunskih izdelkov; nekateri igralci so rahlo leseni, včasih so umetniški filtri nekoliko preveč ceneni, zgodba pa nekoliko razvlečena in bi bolje učinkovala v obliki kratkometražnega izdelka, kar je še posebej očitno v zadnji tretjini, ko dogajanje zapade v rahlo nadležno ponavljanje enih in istih trikov. Ragmork je navkljub napakam presenetljivo gledljiv izdelek za tiste, ki jim ustreza estetika art-house bizarščin.