Hočeš ali nočeš, serijski morilci so in bodo vedno razburjali našo domišljijo in nič ni narobe s tem, če nas njihovi zapleteni umi fascinirajo. Nenazadnje je smiselno, da seciramo lik zloveščega klavca in s tem morebiti dobimo odgovore na to, kaj je sprožilo tisti ubijalski “klik” v njihovih možganih, ki jih je napeljal z izvedbi gnusnih zločinov. To morbidno radovednost gledalcem spretno izkoristi napet psihološki triler The Silence of The Lambs, ki je eden redkih bolj “ekstremnih” (vsaj za mainstreamovski hollywoodski izdelek) filmov z zasluženo oskarjevsko zmago v glavni kategoriji. Zgodba je znana; mlada in inteligentna agentka FBI Clarice Sterling (Jodie Foster) se požene v lov za sprevrženim serijskim morilcem Buffalom Billom (Ted Levine), ki svoje žrtve dobesedno olupi in iz njihovih kož izdeluje obleke. Agentka se po pomoč zateče k nekdanjemu psihiatru in krvoločnemu ljudožercu Hannibalu Lecterju (Anthony Hopkins), ki bi z izdelavo morilčevega psihološkega profila lahko pripomogel k njegovemu prijetju.  Osrednji motiv filma je predvsem kontrast med hladno preračunljivostjo genialnega psihopata in zagnanostjo mlade agentke, ki mora v imenu višjih ciljev sprejeti njegovo osebno igro manipulacije, izsiljevanja in predvsem psihičnega sadizma. Zato ni niti malo presenetljivo, da najboljši del filma predstavljajo (sicer redki) prizori izmenjave dialogov med Starlingovo in Lecterjem, ki ustvarjajo prav posebno medsebojno kemijo, saj njun odnos ne pozna meje med zasebnim in službenim. Film prepriča z izredno tesnobnim ozračjem, odličnimi igralskimi predstavami (še posebej prefinjeno zlobnega Hopkinska s svojo skorajda nezemeljsko prezenco), vrhunskim tempom ter ravno pravšnjo dozo brutalnega nasilja in inteligentne psihološke uganke. The Silence of the Lambs je izredno napet, inteligenten, surov in enigmatični film, ki nas prepričljivo seznani s svetom serijskih morilcev in njihovih sprevrženih, četudi fascinantnih umov.