The Boogeyman je ena od bolj poznanih kratkih zgodb “kralja grozljivk” Stephena Kinga, izdana v njegovi prvi zbirki kratke proze The Night Shift. V izredno napeti in strašljivi zgodbi spremljamo srečanje med psihiatrom in žalujočim možakarjem, ki trdi, da je za smrt njegovih otrok odgovorno nadnaravno bitje, ki se skriva v temi. Zgodba je bila navkljub slovesu deležna precej bednih filmskih adaptacij in ker je Kingova kratka proza zadnja leta precej uspešna pri prenosu na velika platna, se je režiser Rob Savage lotil adaptacije omenjene zgodbe. Savage se je v preteklosti že izkazal kot spreten pripovedovalec napetih trilerjev z nadnaravnim ozadjem (The Host, Dashcam), zato se zdi smiselno in vzpodbudno, da se je obravnavane Kingove zgodbe lotil ravno on. Film je sicer precej svobodna in pričakovano razširjena adaptacija izvornega materiala, saj pogovor med psihiatrom (Chris Messina) in možakarjem Lesterjem (David Dastmalchian) zavzema zgolj nekaj minut filma; glavnina zgodbe je osredotočena na psihiatrovi hčerki Sadie in Sawyer, ki ne uspeta preboleti materine smrti (ta je umrla v prometni nesreči), hkrati pa postaneta tarči nevidnega nadnaravnega bitja, ki se pretihopati v njihovo hišo po tem, ko Lester stori samomor. The Boogeyman je tipična grozljivka za širše občinstvo, ki bi jo glede na številne klišeje in predvidljive zaplete lahko raztrgali na koščke, vendar pa bi s tem filmu naredili veliko krivico. Ne glede na rahlo generičnost in formulaičnost zgodbe uspe film prepričati z dobrimi igralskimi predstavami, solidno temačno atmosfero, všečnimi osrednjimi liki in nekaterimi presenetljivo učinkovitimi strašljivi prizori, še posebej v prvi polovici, ko naslovno pošast skriva v temi in mora zato gledalec uporabiti več lastne domišljije, kar privede tudi do bolj efektnih strašljivih trenutkov. A kot že rečeno; The Boogeyman je v svojem bistvu še ena komercialna grozljivka, ki jo je težko označiti za presežek, vendar pa ima hkrati dovolj adutov, da ji bodo oboževalci žanra naklonili pozornost.