Filmske grozljivke oz. še posebej slasherji so nas v zadnjem času razvadile z natančno obrazloženimi motivacijami morilcev za svoja okrutna dejanja. Četudi takšen pristop prinese zgodbi nekaj globine (odvisno tudi od tega, če so motivi smiselni), jo hkrati oropa tiste zastrašujoče skrivnostnosti, ki zna človeku zlesti pod kožo bistveno močneje kot še tako sprevržen motiv. Dober primer tega je legendarni slasher Halloween, kjer osrednji klavec Michael Myers ubija brez pravega razloga in ravno ta karakterna nejasnost ga še danes ohrani za enega najbolj strašljivih zlikovcev vseh časov. Na podobno vižo igra tudi slasher The Strangers, ki ne bi mogel imeti bolj preproste zgodbe; mlad par se po poroki svojega prijatelja pripelje v počitniško hišo sredi gozda, kjer kmalu po njunem prihodu na vrata potrka dekle, ki išče nekoga po imenu Tamara, temu pa sledi brutalno obleganje trojice zamaskiranih psihopatov. In zakaj omenjeni klavci napadejo mladi par? Odgovor je preprost; ker sta bila pač doma. The Strangers je film, katerega osrednji zaplet nima globjega motiva, kar bodo nekateri interpretirali kot posledica leno spisanega scenarija, spet drugi pa bodo uživali v skrivnostnosti, ki jo ponuja. A tudi če odsotnost globjega konflikta potisnemo ob stran, je pričujoči film še vedno izredno prepričljiv pri grajenju moreče in temačne atmosfere, kot struna napetega suspenza in nekaterih resnično zastrašujočih prizorov psihološkega mrcvarjenja osrednjih dveh likov. Slednja bi sicer lahko bila nekoliko bolj razvita (mnogo motivov za dejanja v njunem življenju sploh ni pojasnjenih), vendar pa je dirka za preživetje (in s časom) preveč napeta in razburljiva, da bi gledalca zmotile šibkejše točke filma. The Strangers je dokaz, da je včasih strah pomembnejši od smisla.