Sarah Walker (briljantna Alexandra Essoe) je ena od mnogih deklet, ki so obtičale v mestu angelov in upajo, da se bodo prebile skozi obdobje slabo plačanih služb, praznih obljub in številne zavrnitvah na igralskih avdicijah ter vendarle našle uspeh v vse bolj površinskem in sadističnem šovbiznisu. Dekletu se naposled nasmehne sreča, ko jo vplivna produkcijska hiša najame za glavno vlogo v grozljivki, vendar pa Sarah kmalu pade v vrtinec norosti in pod temačen vpliv producentov, ki od nje zahtevajo mnogo več, kot si je sprva predstavljala. Starry Eyes, film režiserje in scenaristov Kevina Kölscha in Dennisa Widmeyerja je ob izidu leta 2014 spregovoril o tematiki, ki jo je Hollywood tedaj še vedno pridno brisal pod preprogo, dokler ni izbruhnila afera Harvey Weistein in je čezlužniška filmska mašinerija zaplodila gibanje #MeToo, ki je začelo opozarjati na ponižujoče prakse in izkoriščanja mladih igralk v svetu filma. In četudi Starry Eyes morebiti ni prvi, ki bi se dotaknil omenjene problematike, je hkrati eden od najbolj ekstremnih in brezkompromisno brutalnih prikazov gnilega zobovja šovbiznisa, ki osebno brezsramno zlorabi, poniža, dehumanizira ter ji vcepi prepričanje, da je za vlogo treba narediti vse. Oziroma kot pravi glavna junakinja v filmu: “Če se že moram prodati, se bom pa za nekaj, kar obvladam.” Kőlsch in Widmeyer s svojo mešanico psihološke drame in surrealnega trilerja, nad katero bedi tudi duh okultne grozljivke, uspe gledalca posrkati v moreči, temačni, depresivni in neizprostno krut svet zabavne industrije s pomočjo vrhunske atmosfere, ki sicer veliko dolguje Lynchevi klasiki Mulholland Drive, mamljive elektronske glasbene podlage, počasnega in zavajajočega tempa (prva polovica obeta karakterno dramo, nato pa se nenadoma spremeni v nekaj bistveno bolj zloveščega) ter že omenjene vrhunske igralske preobarzbe Essoejeve, ki perfektno upodobi trasnformacijo od naivne in nesamozavestne mlade igralke do diabolične psihopatke, ki po obnašanju in videzu sploh ne spominja več na človeka. Starry Eyes zgodbo pripoveduje z dobršno mero simbolizma in metaforike, vendar pa bo vsakemu gledalcu bolj ali manj hitro jasno, kakšno je sporočilo filma, saj je ta tudi v bolj dvoumnih trenutkih nazoren in udaren. Psihološka grozljivka, ob kateri se vam bo obračal želodec in ki drzno trka na vest pekla čezlužniške tovarne filmskih sanj.
Ocena
