Nekje po letu 2005 se je po Evropi razpasel val t.i. modernega ekstremnega filma oz. filma, katerega glavni namen je bil šokirati gledalca z bodisi brutalnim nasiljem bodisi različnimi vrstami ogabnosti, kar je predstavljalo dvorezen meč. Nekateri so v ekstremnosti videli nove, drzne načine umetniškega izražanja, spet drugi pa praznoglavo eksplotacijo z namenom obračanja želodcev občinstva. Mnenja o umetniški vrednosti tovrstnih filmov bodo vedno deljena, še posebej v primeru Srpskega filma, ki se po stopnji ekstremnosti uvršča na sam vrh; film režiserja in scenarista Srđana Spasojevića je bil zaradi gnusne vsebine ob izidu v več državah prepovedan, številni necenzurirani prizori okrutnih umorov, nekrofilije, incesta in pedofilije pa so gledalci postavili pred vprašanje; kako daleč lahko gre v film? Spasojevičev je vsekakor šel zelo daleč; zgodba o odsluženem pornoigralcu Milošu, ki tik pred upokojitvijo sprejme vlogo v skrivnostnem umetniškem filmu, za katerega se izkaže, da je v resnici snuff film (posnetki resničnih umorov v namene zabave in seksualne potešitve), je nepopustljiv, sadističen in okruten izdelek, ki želi psihično streti gledalca do zadnjega atoma moči. Pa je zato slab? Nikakor. S tehničnega vidika filmu ni kaj za očitati; pohvali se lahko z odličnimi igralskimi predstavami, pristno temačno atmosfero in grobim realizmom, kjer ni prostora za osladno politično koreknost. Srpski film je film, ki ne pozna zadržkov ali cenzure, kar je hkrati njegova prednost kot tudi slabost; če prva polovica še uspešno lovi ravnotežej med gnusom in suspenzom, se v nadaljevanju Spasojević spusti iz verige in gledalca dobesedno bombardira z enim gnusnim prizorom za drugim, dokler slednjemu postane vseeno za družben komentar o samouničujočih kolektivnih travmah balkanske družbe, ki so tudi posledica nezmožnosti življenja v miru. Drugače povedano; Srpski film je konflikten in provokativen film, ki si želi deliti občinstvo in kar se tega tiče, je vsekakor uspešen.