Ari Aster je ime, ki je uspelo v slabih petih z mojstrovinama Hereditary in Midsommar postaviti nove standarde znotraj podžanra art-house grozljivk, hkrati pa je uspel upravičiti sloves samosvojega, provokativnega in odštekanega filmskega umetnika, do katerega bo občinstvo gojilo enako mero spoštovanja kot tudi zgražanja. Toda zdi se, da bo njegov najnovejši celovečerec, srhljiva črna komedija absurda Beau Is Afraid, pošteno načel potrpljenje tudi Asterjevih najbolj gorečih oboževalcev. Naslovni junak filma je nevrotični in hipohonderski samotar, ki ga nenadna novica o smrti njegove posesivne matere pošlje na čudaško potovanje samoodkrivanja in soočanja z lastnimi potlačenimi demoni. Beau Is Afraid je Asterjev daleč najbolj ambiciozen film v karieri in bi ga najlažje opisali kot moderno interpretacijo znamenite Sofoklejeve tragedije o Kralju Ojdipu; osrednji motiv filma je posesivni odnos med glavnim junakom in njegovo materjo, ki glavnemu junaku ne pusti odrasti niti po lastni smrti, pot do osebne svobode pa je pospremljena z grotesknimi, črnohumornimi in nadrealističnimi vložki, ki jih Aster mojstrsko kombinira v privlačno, pa četudi sila kaotično celoto. Srčika filma se kakopak skriva v fenomenalnem igralskem nastopu Joaquina Phoenixa, ki postreže z najbolj odštekano in drzno predstavo v svoji sicer bogati karieri. Med adute filme spadajo tudi privlačna scenografija, vzdušna glasba ter nenavaden smisel za humor, ki bo gledalcem enako očarljiv kot tudi odvraten. Navkljub mnogim močnim adutom pa je Beau Is Afraid eden od tistih filmov, ki bo močno razdelil občinstvo, še posebej zaradi specifičnega sloga, ki pogosto stoji na meji med privlačno čudaškostjo in zoprno pretenciznostjo. Zelo redko smo gledalci priča filmu, ki je enako navdušujoč, ambiciozen in provokativen kot tudi konflikten, problematičen in frustrirajoč. Objektivno gledano sta največji težavi filma njegova pošastna dolžina treh ur (film bi lahko bil vsaj pol ure krajši) in dejstvo, da je velika večina likov sila odvratnih, prav tako pa se zna zgoditi, da mnogi gledalce ne bodo docela razumeli Asterjevega sprevrženega smisla za humor. Beau Is Afraid je tako čuden film, o katerem se bo še dolgo časa govorilo, tako v pozitivnem kot negativnem smislu.
Ocena
