V vse težje obvladujoči in kreativno prazni poplavi čezlužniških filmov, ki so osredotočeni zgolj na oživljanja trupel utrujenih franšiz in filmskih nadaljevanj, je osvežujoče videti, da je zdolgočasenost občinstva pripeljala do točke, ko to preusmeri pozornost nekam drugam oz. v manj znane in vplivne filmske produkcije. V mistično pravljico zavita nadnaravna strašljivka In My Mother’s Skin predstavlja odličen uvod v filipinski žanrski film, ki je sicer v zadnjem desetletju dosegel mednarodno prepoznavnost in lahko po kreativnosti, domiselnosti ter drznosti brez težav preseže neskončno količino smeti, ki jih sproducira zahod. Film se ponaša z zgodovinskim ozadjem, saj je postavljen na Filipine leta 1945, ko je konec 2. svetovne vojne tik pred vrati, v ospredju pa je premožna družina, ki živi v odmaknjeni vili sredi pragozda in je prisiljena kolaborirati z japonsko vojsko, ki bi se rada dokopala do zlata, katerega naj bi v hiši skrivala glava družine, oče Aldo. Ko se ta odloči poiskati pomoč pri zaveznikih, njegova žena in otroka Tala in Bayani ostanejo sami v vili, kmalu zatem pa je družina podvržena hudi lakoti in ženini skrivnostni bolezni, zaradi katere večino dni preživi v postelji. 14 – letna Tala se v stanju obupa po pomoč zateče k gozdni vili, ki ji ponudi hrano in zdravilo za mamo, vendar pa ta navidez velikodušna gesta s seboj prinesele tragične posledice. In My Mother’s Skin se morebiti poslužuje marsikaterega žanrskega klišeja (z demonom obsedena mater, navidna deklica, ki je pripravljena rešiti svojo družino tudi za ceno tvegane kupčije), vendar pa režiser in scenarist Kenneth Dagatan uspe dostaviti napeto, vzdušno in predvsem zastrašujočo filmsko izkušnjo, ki jo gledalec zlepa ne bo pozabil. Poleg izpiljeno temačne fotografije, pristne atmosfere, odličnih igralskih predstav (tu velja izpostaviti predvsem mlado Felicity Kyle Napuli v vlogi Tale) in izvrstnega tempa, ki potrpežljivo kopiči en strašljiv prizor za drugim, je pričujoči filipinski dragulj izvrstna učna ura za vsakogar, ki bi se želel izšolati v delanju filmskih grozljivk z močno zgodbo, emocionalno prepričljivimi liki in subtilnimi načini strašenja gledalca. In srčno upamo, da bo filipinski film v naslednjih letih še bolj pridobil na veljavi, saj si to prepoznavnost še kako zasluži.