Brandon Cronenberg se vztrajno, ampak odločno sprehaja po poti, ki jo je pred desetletji ustvaril njegov oče, David Cronenberg; filozofska vprašanja o človeški zavesti in srhljivih zmožnostih moderne tehnologije je izvrstno skombiniral z estetiko gnusa in groteske, pri tem pa se poslužuje tudi očetovih spogledovanj z žanrom telesne grozljivke. Nekateri bi rekli, da sin zgolj poslušno kopira očeta, vendar temu že zdaleč ni tako; Brandonovi filmi imajo kljub “cronenbergovskim” vplivom svoj izrazit avtorski pečat in predstavljajo duhovne sorodnike klasik kot so The Fly, Dead Ringers in Scanners. Njegov najnovejši celovečerec Infinity Pool nadaljuje pot prehodnikov Possessor in Antiviral in jih tudi uspešno nadgradi, saj gre za Cronenbergov daleč najbolj brutalen, provokativen in ekstremen film doslej. Film se ponaša s preprosto zgodbo; neuspešen pisatelj James in njegova premožna žena Em preživljata počitnice v letovišču izmišljene države Li Tolqa in trčita ob upokojenega arhitekta in njegovo mlado ženo Gabi, ki je Jamesova velika oboževalka. Četverica se zelo hitro spoprijatelji in krene na izlet proti morju, od te točke naprej pa se za Jamesa začne nočna mora, ki med drugim vključuje kloniranje, halucinogene droge, seksualne perverzije in sadistično nasilje. O zgodbi filma Infinity Pool je najbolje vedeti čim manj, saj je ta poln šokantnih preobratov, neokusnih presenečenj in na trenutke naravnost odbitih trenutkov, ki dajejo kolaža prizorov iz najboj vročičnih nočnih mor. Cronenberg šokira, gledalcu nakloni cel kup nizkih udarcev, ne odvrača pogleda stran od grotesknega simbolizma, vendar pa se pod plastjo gnusa skriva družbeno relavantno sporočilo o zlorabi moč in privilegiranosti premožnih, ki jim je omogočeno, da igrajo Boga. Zgodbo poganjajo tudi izvrstna psihadelična fotografija, vzdušna glasba ter impresivne igralske predstave, še posebej Mie Goth, ki je že z lanskoletno mojstrovino Pearl dokazala, da ji naziv kraljice krika v prihodnje ne uide. Infinity Pool je film, s katerim je Cronenberg samo še dodatno utrdi svoj status mojstra moderne telesne grozljivke, hkrati pa ustvaril izdelek, ki uspešno lovi ravnotežje med čisto provokacijo in globoko družbeno refleksijo.
