Nadnaravna strašljivka Nanny spada v kategorijo bolj družbeno angažiranih predstavnikov omenjenega žanra, ki v maniri filmov kot so Get Out, Us in His House skozi elemente groze in suspenza razgalijo tragično in absurdno refleksijo vsakdana spregledanih in preslišanih predstavnikov družbe. Pričujoči film predstavi zgodbo imigrantke Aishe, ki živi v New Yorku in pridno sestavlja koščke svojih ameriških sanj; zaposlena je kot varuška deklice iz premožne družine, prihranjen denar pa spravlja na varno, saj želi v državo sčasoma pripeljati tudi svojega sinčka. Vendar se sanje pričakovano začnejo spreminjati v nočno moro, Aisha pa se je prisiljena soočiti s travmatično izkušnjo iz preteklosti, ki bo vplivala na njeno sedanjost. Velja opozoriti, da je Nanny film za potrpežljivega gledalca, ki je pripravljen čakati tudi do več kot polovice, preden mu postane jasno, v katero smer se zgodba nagiba oz. kakšna je rdeča nit. To samo po sebi ni nič slabega oz. je celo dobrodošlo v današnjem svetu hiperprodukcije, ki je namenjena zbujanju nekaj sekund trajajoče pozornosti, toda vsako počasno grajenje dogajanja mora privesti do točke, ko bo gledalec dobil občutek, da se mu je čakanje izplačalo. Nanny to svoje poslanstvo doseže zgolj napol; film resda uspe zajeti tesnobno eksistencialno vzdušje glavne junakinje, ki je odlično odigra Anna Diop, hkrati pa v zadnji tretjini postreže z nekaj zanimivi preobrati, toda kot celota ima film težave s tem, da ni pretirano strašljiv ali napet. Je zgolj mestoma razburljiv in občasno obogaten s potencialom, vendar pa ta ostaja neizkoriščen in tisto, čemur smo gledalci priča, ni vredno vidnejše pozornosti. Nanny ni pod nobenim pogojem slab film in se uspe dotakniti nekaterih relavantnih družbenih vprašanj, je pa nedvomno takšen, ki bi si zaslužil nekoliko bolj veščo roko pri stopnjevanju groze in suspenza.