Če primerjamo moške in ženske, je mnogo več indikatorjev, da so ženske pod bistveno hujšim pritiskom kot moški, še posebej glede nenapisanih pričakovanj in družbenih predsodkov. Z drugimi besedami; če je moški v srednjih letih samski in brez otrok, ga to v očeh ljudi ne dela šibkega, kvečjemu s tem daje vtis samozavestnega “alfa-samca”, medtem ko se od žensk pričakuje da se do 40. let poročijo, kupijo stanovanje / hišo in si ustvarijo družino. Tiste ženske, ki ne sledijo omenjeni “formuli”, so kakopak šikanirane in ožigosane kot čudakinje, kar se zgodi tudi glavni junakinji pričujoče telesne grozljivke Clock; Ella ima uspešno kariero in ljubečega moža, toda njena odsotnost želje, da bi imela otroke, jo prepriča, da ima “uničeno” biološko uro, zato sprejme povabilo za sodelovanje pri medicinskem eksperimentu, ki bi jo “popravil” in ji zbudil materinske nagone. Celovečerni prvenec Alexis Jacknow je brezkompromisno krut in oster portret ženske, ki se pod prisilo znajde v krizi srednjih let ter postane obsedena s popravljanjem mehanizma njene biološke ure, kar je žalostna resničnost marsikatere ženske že od pamtiveka. Pekel, ki ga prestaja glavna junakinja, je toliko bolj zlovešč, saj je odet v prijetne in sproščujoče barve ter navidez iskrene nasmehe, za katerimi pa se skriva tako telesna kot tudi nadnaravna groza. Režiserka kompetentno zliva številne kontraste v zloveščo celoto, hkrati pa jo podkrepi z dobrim tempom, nekaterimi resnično strašljivi prizori ter predvsem odličnimi igralskimi predstavami Dianne Agron, dobro razdelana zgodba pa tudi prepriča z večplastnim simbolizmom ter šokatnimi preobratmi. Clock je grozljivka, ki je strašljiva ravno zato, ker je navkljub nekaterim abstraktnim zasukom zlovešče blizu kruti resničnosti.

Ocena