Uvodne minute filma The Eternal Daughter lahko gledalca zmotno prepričajo v to, da bo priča še eni grozljivki o strašljivih graščinah, njenih duhovih ter nerazčiščenih travmah iz preteklosti. Julie, dokumentarna filmarka in njena ostarela mama (obe odigra znova odlična Tilda Swinton) prispeta v odmaknjen podeželski hotel, ki je večino dneva obdan v debelo plast megle, iz notranjosti sob pa je ponoči moč slišati nenavadne zvoke, pa četudi se zdi, da v hotelu razen dvojice ni nikogar. Tekom bivanja skuša Julie dokumentirati materine izpovedi, ki so med drugim vezane tudi na preteklost hotela, hkrati pa premagati težko ustvarjalno blokado, ki je posledica njene nespečnosti in vznemirjenja, da za zidovi hotela tiči grozljiva skrivnost. The Eternal Daughter ni grozljivka, vsaj v klasičnem pomenu besede ne; v prvi vrsti gre za sofisticirano in starošolsko psihološko družinsko dramo z elementi gotskega trilerja. Režiserka in scenaristka Joanna Hogg se bolj kot na suspenz in cenene trike zanaša na atmosferičnost in počasno razvijanje že tako dovolj minimalistične zgodbe z majhnim številom nastopajočih in ponavljajočimi prizori dnevne rutine glavnih junakinj. Ta drzen pristop se ji bolj ali manj obrestuje; film je namreč napolnjen z bogato gotsko atmosfero, ki ni podkrepljena zgolj z izvrstno vizualno podobo, ampak predvsem z odlično zvočno podlago, kjer glasbo nadomestijo vsakdanji, vendar v kontekstu filma srhljivi zvoki premikanja pohištva, otroškega smeha, šepetanja, oddaljenega kričanja in sprehajanja po praznih hodnikih. S tega vidika je film podoben kultni grozljivki The Shining, saj tudi tokrat hotel postane živ organizem, ki postopoma vpliva na čustvene proces v glavah glavnih junakinj, Hoggova pa obenem servira grenko zgodbo o tem, kako vplivi staršev vplivajo na njihove potomce. Zaradi specifičnega načina pripovedovanja The Eternal Daughter film pričakovano ni za vsakogar; njegovo namerno monotno ponavljanje scen, izredno počasen tempo in zanašanje na tisto, kar je očem nevidno, bo marsikaterega gledalca zmotilo ali celo uspavalo. Zato bo Hoggin film v prvi vrsti pisan na kožo tistim, ki sedmo umetnost ne (zgolj) gledajo, ampak tudi občutijo.