Filmi, ki se ponašajo s sila nizkim proračunom, se morajo pri zbujanju gledalčeve pozornosti močno potruditi in se pogosto zatekati k bolj subtilnim in sofisticiranim poskusom, da navkljub omejenim finančnim sredstvom iz ponujenega potenciala iztisnejo svoj maksimum. Nenazadnje pa; če se film ne ponaša z močnim scenarijem, prepričljivimi igralci ter zanimivo zgodbo, mu še tako orjaški proračun ne more pomagati, da bi štrlel iz povprečja. Tega se tudi zaveda grozljivka I Trapped The Devil, celovečerni prvenec Josha Loba, ki dokaže, kako ustvariti nepopolno, vendar hkrati unikatno in vzdušnjo izkušnjo za gledalca, ki si želi odmika od generičnih hollywoodskih strašljivk; zgodba, ki se odvije v (skoraj) realnem času na eni sami lokaciji; v hiši paranoičnega Steva, katerega za božične praznike obiščeta brat Matt in njegova žena Karen, vendar pa je dvojica kmalu priča absurdni situaciji, saj ima Steve v kletnih prostorih hiše zaprto osebo, za katero trdi, da je hudič. Četudi se zaplet zdi rahlo trapast, je I Trapped The Devil vse prej kot trapast film; gre za sofisticirano psiholško srhljivko, ki se bolj kot na akcijo in hitro dogajanje zanaša na vzpostavljanje moreče, klavstrofobične atmosfere, hkrati pa očara preko eksperimentiranja s svetlobo in barvnimi odtenki, strašljivim počasnim tempom, preprostimi, vendar všečnimi liki ter visoko mero suspenza, saj Lobe ostaja zvest enigmatičnosti in mističnosti zgodbe vse do zadnjega trenutka. Kar film kvari, je njegova dolžina, ki sicer ni pretirana (slabih 80. minut), vendar se zdi, da se film na več mestih nekoliko vleče in da bi morebiti funkcioniral bolje kot kratko ali srednjemetražni izdelek. Nekatere gledalce bo morebiti zmotilo tudi to, da je film (pre)skromen z razlago dogajanja in preveč stvari pusti odprtih in nedorečenih, vendar kot celota je I Trapped The Devil privlačna poslastica za zahtevnejše oboževalce grozljivk.