Denis Villeneuve je filmsko ime, ki zagotavlja kvaliteto; gre za unikatnega, provokativnega in svojevrstnega avtorja, ki si upa eksperimentirati s številnimi žanri in vedno znova presenetiti s presežki. Mednje spada tudi psihološka srhljivka The Enemy, ki je verjetno njegov najbolj misteriozen, umetniško drzen in zagoneten film v karieri. Kafkovsko zasnovana zgodba v ospredje postavlja profesorja zgodovine Adama (Jake Gyllenhaal v eni svojih najzahtevnejših vlog v karieri), ki študente uči o nevarnostih represije totalitarnih režimov ter strašljivih predpostavkah, da je zgodovina obsojena na ponavljanje, zasebno pa je ujet v precej dolgočasen ritem vsakdanjika ter pretežno platonsko romanco z mlado ljubico. A vse se mu obrne na glavo, ko se sooči s svojim dvojnikom, sicer igralcem v tretjerazrednih filmih. The Enemy je film, ki že od uvodne minute naprej gledalca seznani s svetom, v katerega vstopa; ta je temačen, hladen in omejen na velikansko urbano džunglo, ki po spranih barvah ter širokimi kadri, v katerih se nahaja malo ljudi, spominja na neskončno puščavo, znotraj katere je nedolžni posameznik (v skladu s tematiko Adamovih predavanj) obsojen na ponavljanje napak in zapletanje v pajkovo mrežo prepovednih strasti, čustvene odtujenosti ter šibkosti. Pajki hkrati predstavljajo posebno simbolno moč, ki ohranja zgodbo venomer ravno prav zmedeno, da ta pri gledalcu zbudi zanimanje, nekonvencionalna pripovedna nit pa močno spominja na enigmatično estetiko filmov Davida Lyncha. Film kakopak ni za vsakogar, toda njegova odlika je ta, da koncept t.i. dopplegangerjev oz. dvojnikov ponese na novo raven in tega zreducira na zelo osebno pripoved o človeku, ki venomer beži pred odgovornostjo in se ni pripravljen ustaliti. Moreče, zmedeno, vendar izredno fascinantno filmsko čtivo. 

Ocena