18. decembra 1975 se je v hišo v soseski Amityville v južnem delu Long Islanda (zvezna država New York) vselila družina Lutz; George in Kathy Lutz s tremi otroci iz Kathyjinega prejšnjega zakona. Slab mesec dni kasneje, 14. januarja 1975 je družina sredi noči hišo v strahu zapustila in se vanjo nikoli več vrnila. Razlog? Družina naj bi bila za časa bivanja podvržena seriji brutalnih nadnaravnih aktivnosti, svojo izkušnjo v “hiši groze v Amityvillu” pa je podrobneje opisala v knjigi Groza v Amityvillu avtorja Jayja Ansona, ki je postala velika knjižna uspešnica, zakonca Lutz pa sta z nastopi na televiziji postala medijski zvezdi. Toda kot je moč pričakovati pri vsakem medijsko odmevni novici o paranormalnih aktivnosti, je tudi izpoved družine Lutz pristala pod drobnogledom skeptikov, ki so našli števile luknje in nelogičnosti v izpovedih članov ter sklepali, da sta si zakonca Lutz dogodke izmislila za zbujanje medijske pozornosti ter kovanje dobička. Vprašanje je kakopak na mestu; kaj se je v resnici dogajalo v domnevni hiši groze v Amityvillu?

1. Umori v hiši groze

Oznaka hiša groze je delno upravičena, saj je bila hiša v Amityvillu le slabih 13 mesecev pred vselitvijo družine Lutz prizorišče brutalnega zločina; 13. novembra 1974 je 23 – letni Ronald DeFeo Jr. okoli tretje ure zjutraj s puško v spanju ustrelil šest članov svoje družine; starša Ronalda in Louise DeFero, sestri Dawn (18 let) in Allison (13 let) ter mlajša brata Marca (12 let) in Johna Matthewa (9 let). Po masakru se je De Feo Jr. predal policiji in priznal storjene zločine, hkrati pa trdil, da so ga k temu nagovarjali glasovi v njegovi glavi, ki naj bi bili posledica močne nadnaravne sile, prisotne v notranjosti hiše. Zaradi te izpovedi se je v javnosti hitro razširila vest o tem, da naj bi bila hiša v Amityvillu zakleta, četudi dotedaj nihče od njenih stanovalcev ni poročal o kakršnihkoli paranormalnih aktivnostih. DeFeo Jr. je tekom medijsko odmevnega sodnega procesa večkrat spremenil svoja pričevanja, zato je bilo mnogo ljudi prepričanih, da si je mladenič celotno zgodbo o duhovih izmislil v upanju, da ga bodo spoznali za neprištevnega.

Sicer je težko trditi, kaj je v resnici Ronalda napeljalo k temu krutemu zločinu, pa vendar se zdi, da je bil ta posledica njegove problematične osebnosti ter težkih življenjskih okoliščin, v katerih je odraščal; oče je bil do njega pogosto nasilen, zato se je Ronald že kot najstnik začel zatekati k alkoholu in drogam, zaradi katerih je postajal vse bolj impulziven in nasilen. Na noč umorov se naj bi Ronald nahajal v bližnjem baru, kamor je zahajal po koncu službe in od tam telefoniral domov, vendar se na njegove klice ni nihče odzval. Ronald se je vrnil domov šele zjutraj s prošnjo, naj nekdo pokliče policijo, saj je nekdo postrelil njegovo družino. Na kraju zločina ni bilo najdenega ničesar, kar bi nakazovalo, da bi kdo vlomil v hišo, na umorjenih družinskih članih pa prav tako ni bilo moč najti nobenih sledov fizičnega nasilja. DeFeo je 14. oktobra 1975 priznal odgovornost za umore in bil obsojen na šest zapornih kazni s trajanjem od 25 let do njegove smrti.

2. Duhovi v hiši groze

Hiša, ki je bila še nedavno prizorišče krutega zločina, na trgu nepremičnin verjetno še vrsto let ne bi bila zaželjena, toda zgolj leto dni po masakru sta njena nova lastnika postala zakonca George in Kathy Lutz. Hišo sta dobila po razmeroma nizki ceni 80.000 dolarjev, dejstvo, da je v njej DeFeo Jr. umoril svojo družino, pa ju ni motilo. 18. decembra sta se zakonca s svojimi otroci vselila v hišo. Družino je istega dne obiskal tudi duhovnik Ralph J. Pecoraro, da bi blagoslovil hišo, vendar naj bi ob vstopu v sobo v drugem nadstropju (sicer spalnico Ronaldovih mlajših bratov Marca in Johna Matthewa) zaslišal močan moški glas, ki mu je zaukazal, naj odide ven. Pecorari je v strahu zapustil hišo in zakoncema svetoval, naj ne vstopata v omenjeno sobo v drugem nastropju, samega incidenta pa jima ni zaupal. Kmalu zatem naj bi Pecocari dobil visoko vročino ter rane na rokah, ki so spominjale na t.i. stigmate oz. Kristustove rane.

Zakonca Lutz sprva nista bila priča nobenim paranormalnim aktivnostim, vendar ni trajalo dolgo, ko so se začeli kazati prvi znaki, da je s hišo nekaj narobe; predmeti v hiši se naj bi premikali sami od sebe, po prostorih se naj bi širil oduren vonj, hiša pa naj bi vplivala na hitro menjavo razpoloženj članov družine, še posebej očeta Georga. Ta se naj bi zbujal vsako noč ob 3.15 (ob tej uri naj bi tudi DeFeo Jr. umoril svojo družino) in tekom bivanja v hiši postajal vse bolj razdražen in celo nasilen. V Ansonovi knjigi je med drugim omenjeno tudi to, da se je v hiši neprestano menjavala temperatura, da so bili pogosti izpadi elektrike, okna otroških sob so zasedli roji muh, na telesih članov družine so se pojavljale nenavadne praske, po stenah je tekla zelena sluz, na Georga in enega od njegovih sinov je ponoči prežalo prašiču podobno bitje z žarečimi rdečimi očmi, garažna vrata so se odpirala sama od sebe, nevidna sila je po kuhinjskih tleh pometala vse nože, posamezni člani družine pa so v spanju večkrat lebdeli nad posteljo. Ko sta Lutzova skušala še enkrat blagosloviti hišo, so jima glasovi znova zaukazali, da zapustita hišo.

14. januarja 1976 sta to tudi storila. Družina je 28 dni po vselitvi hišo dokončno zapustila.

3. Prevara v hiši groze

Z odhodom zakoncev Lutz se zgodba okoli zlovešče hiše v Amityvillu ni končala. Ravno nasprotno; tedaj se je šele dobro začela. Zakonca sta se namreč odločila svoje izkušnje z domnevnimi nadnaravnimi silami zaupati svetu in pri tem nista poznala omejitev; najprej sta Ansonu pomagala pri pisanju knjige, kasneje pa nastopala praktično povsod, kjer so jima bili ljudje pripravljeni prisluhniti. V roku nekaj mesecev sta postala medijski zvezdi, Ansonova knjiga, ki je bila napisanan na podlagi kar 45 ur dolgih audio posnetkih zakoncev, se je prodajala kot vroče žemljice (prodanih je bil okoli 10 milijonov izvodov) in zaplodila celo serijo podobnih knjig, leta 1979 je luč sveta ugledala filmska grozljivka The Amityville Horror z Jamesom Brolinom in Margot Kidder v vlogah zakoncev, ki je navkljub negativnim kritikam v blagajne prinesla okoli 80 milijonov dolarjev zaslužka in ustvarila filmsko franšizo, ki – navkljub mnogo manjšemu finančnemu uspehu – obstaja še danes, pa četudi ta že dolgo časa nima nobene vsebinke povezave z “resnično” zgodbo zakoncev Lutz. Še več; franšiza je tekom let sproducirala zmazke, ki so vključevali izganjalce hudiča, čarovniške kulte, nezemljane, vampirje in celo v enem primeru hišo iz lutk.

Glede na medijsko pozornost in finančni uspeh je moč razumeti, zakaj mnogi menijo, da je bila zgodba o “hiši groze” zgolj skrbno zmanipulirana marketinška prevara s strani zakoncev Lutz. V prid tej teoriji je moč upoštevati številna dejstva, med drugim je najbolj zgovorno to, da pred in po vselitvi zakoncev Lutz ni nihče od stanovalcev hiše poročal o kakršnihkoli paranormalnih aktivnostih. Še več olja na ogenj skeptikov je prelil William Weber, sicer odvetnik Ronalda DeFea Jr.-ja, ki se naj bi večkrat sestal z zakoncema in skupaj ob številnih popitih kozarcih vina sestavili celotno “resnično zgodbo” o hiši z Amityvilla. Tudi Pecoraro, ki je blagoslovil hišo, je zatrdil, da ni bil priča nobenim paranormalnim aktivnostim in mnogi mediji ter paranormalni preiskovalci so tekom let mnogo trditev zakoncev postavili na laž ali pa vsaj pod lupo upravičenega dvoma.

Poleg skeptikov pa je seveda tudi veliko ljudi, ki so ali pa še vedno verjamejo bodisi v pričevanja zakoncev Lutz in zakletost hiše v Amityvillu. Med drugim je leta 1976 mnogo prahu dvignila fotografija Gena Campbella, sicer enega od članov ekipe slovitih paranormalnih preiskovalcev, zakoncev Eda in Lorraine Warren, ki sta obiskala hišo groze. Na fotografiji je namreč jasno razviden obraz dečka, četudi je ekipa zatrdila, da je bila hiša prazna. Po prepričanju mnogih naj bi šlo za prikazen enega od članov družine Defeo (najverjetneje Johna Matthewa), vendar pa fotografij tudi danes ni označena niti za avtentično, niti za lažno. Tako kot večina posnetkov, na katerih so ujeti duhovi, bo tudi ta razdvajala javnost na vernike in skeptike, vsaj dokler ne bo nekdo jasno nakazal, da gre za ponaredek.

IV. Dvom v hiši Groze

Zakonca Lutz sta se leta 1980 ločila in vse do svoje smrti (Kathy je umrla leta 2004, dve leti kasneje pa še George) zatrjevala, da so njiju in njune otroke ustrahovale nadnaravne sile. Preostanek družine se je po eksploziji popularnosti “hiše groze” večinoma distanciral od medijskega pompa in občasno podal svojo različico dogodkov; starejši sin Daniel Lutz je v dokumentarcu My Amityville Horror iz leta 2012 potrdil, da je bilo strašenje v hiši resnično, medtem ko je mlajši sin Christopher Quaratino dejal, da oče o strašenju sicer ni lagal, vendar pa je hkrati na mnogi mestih resnično dogajanje priredil in zdramatiziral, kar za časa svojega življenja je delno priznal tudi George sam (npr. zgodba o sluzi na stenah je bila popolnoma izmišljena in dodana v knjigo za boljši dramatični učinek).

V. Epilog

Je groza v Amityillu resnična ali ne? Veliko dejavnikov kaže na to, da sta zakonca Lutz vso zgodbo zapakirala kot promocijski nateg (nenazadnje sta od svoje “tragedije” veliko zaslužila) ali pa da sta resnico podvrgla pretirani dramatizaciji za lažje strašenje tako bralcev knjige kot gledalcev filmov. Seveda pa obstaja možnost, da je bilo strašenje resnično in da Amityville pod videzom običajne soseske resnično skriva nekaj zloveščega.