Za lažje razumevanje psihološkega trilerja Starfish je potrebno sprejeti položaj človeka, ki ob izgubi nekoga, ki mu je zelo blizu, doživlja simbolični konec sveta. Ko tvoje ljubljene osebe ni več, tudi svet ne obstaja več, vsaj ne v takšni obliki, ki bi ponujala smisel za obstoj. Svet, kot si ga nekoč poznal, nenadoma postane prazen, hladen in tih. Takšna tragična usoda čaka tudi Aubrey, glavno junakinjo pričujočega filma, ki se v stanju žalovanja za pokojno prijateljico zapre v njeno stanovanje in spremlja, kako se svet okoli nje spreminja v nekaj, kar ne razume več. Realnost je postala zasnežena praznina, kjer edini vir življenja predstavljajo glasovi “preživelih” preko radijskih signalov ter pošasti, ki na zapuščenih ulicah prežijo na glavno junakinjo. Vse opisano predstavlja zgolj eno plast emocionalnega in strašljivega tobogana, ki ga za gledalca pripravi režiser in scenarist A.T. White. Vse, kar boste videli v filmu Starfish, je potrebno dojemati na izključno simbolični ravni in iz tega sledi sklep, da je zgodba Aubrey v svojem bistvu ganljiva parabola o minljivosti, žalovanju, soočanju s kruto resničnostjo ter iskanju smisla v navidez nesmiselnem vesolju. Starfish je brez kančka dvoma eden najbolj unikatnih filmov zadnjih let, ki prepriča s čudovito vizualno podobo surrealnega okolja, izvrstno glasbo, potrpežljivi tempom in predvsem z izvrstno igralsko predstavo Virginie Gardner, ki kakopak predstavlja emocionalno srce filma. Ta bo zaradi počastnega tempa, enigmatičnega razvoja zgodbe ter nekonvencionalnih prijemov sicer marsikomu predstavljal (pre)velik izziv, toda ravno ta neprilagojenost naredi iz filma Starfish nepozabno gledalsko izkušnjo. Ganljiva, strašljiva in atmosferična drama, ki nagovarja predvsem na čustveni ravni.