Slasherji so v 70. in 80. letih doživeli zlato obdobje zabave in kreativnosti, vendar so se kasneje s pojavom podžanra torture-porn ta nekoliko izpeli in postali zgolj hitropotrošni produkt kjer sta se suspenz in pristna atmosfera podredila ekscesnemu prelivanju krvi in praznoglavi brutalnosti. Haunt na srečo ne spada v to kategorijo; gre za presenetljivo spodoben, napet, vzdušen in zabaven poklon starošolskim klavnicam, ki se seboj povleče nekaj nadležnih klišejev, vendar ti ne uničijo splošnega užitka. Zgodba ni pretirano izvirna; skupina najstnikov se med praznovanjem Noči čarovnic odloči obiskati skrivnostno hišo strahov, za katero pa se izkaže, da je v resnici poligon za vse prej kot zabavno noč. Tisto, kar Haunt ves čas drži pokonci, je odlična temačna atmosfera, pomešana s privlačno misterioznostjo, po vizualni plati pa je film domiselni miks teatralnosti in surovosti, kjer ne manjka prelivanja krvi, vendar slednje ne izpade eksplotacijsko ali neokusno. Kot pa smo že omenili, ima pričujoči film nekaj za slasherje obveznih klišejev, še posebej nizka inteligenca glavnih junakov, ki sklepajo eno trapasto odločitev za drugo, včasih pa že prav patetično prosijo, da bi jim nekdo odsekal glavo. Navkljub temu je Haunt prijetno presenečenje za oboževalce nezahtevnih grozljivk.