F.W. Murnau, velikan nemega filma in pionir nemškega gibanja filmskega ekspresionizma, je v 20. letih minulega stoletja skušal posneti adaptacijo Stokerjeve vampirskega klasičnega romana Drakula, vendar zanjo ni prejel ustreznih avtorskih pravic. S to potezo, ki bi marsikaterega filmarja odvrnila od nadaljnega ukvarjanja s projektom, je Murnau “rodil” klasiko Nosferatu, neavtorizirano različico omenjenega romana, ki je svetu predstavila nepozaben lik grofa Orloka v zlovešči igralski intepretaciji Maxa Schrecka. Okoli slednjega oz. njegovih nekonvencionalnih metod do igranja vampirja so se spletle številne urbane legende, med drugim tudi ta, da je Schreck za vlogo šel do konca in celo postal resnični vampir. Iz te smešne anekdote izhaja duhovita metafikcijska grozljivka Shadow of the Vampire, ki na domiseln način prepleta resničnost in fikcijo; gre namreč za film o nastajanju klasike Nosferatu, kjer enako genialno kot tudi blazni Murnau (izvrstni John Malkovich) med snemanjem trči ob konflikt z glavnim igralcem Schreckom (presunljivi Willem Defoe), ki svojo vlogo Orloka jemlje preveč resno, ko pa začnejo skrivnostno umirati člani režiserjeve ekipe, pa postane jasno, da je film o vampirju postal srhljiva realnost. Shadow of the Vampire se večino časa spogleduje z elemente klasične gotske grozljivke o vampirju, za kar se je potrebno zahvaliti tudi vzdušni atmosferi in izvrstni tehnični imitaciji estetike nemih filmov, vendar pa je njegov v fokus v tragikomičnem prikazu zabrisane meje med genialnostjo in norostjo v svetu umetnosti. Rezultat tega je očarljivo teatralen, temačen, nasilen in presenetljivo zabaven film znotraj filma, ki hkrati služi kot prisrčen poklon filmski klasiki, ki je za vedno spremenila zgodovino sedme umetnosti.