Prvo dejanje filma A Wounded Fawn se začne kot še ena grozljivka o očarljivem serijskem morilcu Brucu, ki preži na nedolžne mlade ženske in jih umori iz ne povsem jasnih razlogov. Vse, kar je gledalcu sprva ponujeno kot sled je to, da Bruce pred umori doživi bizarno vizijo pošasti, ki spominja na velikansko sovo. V nadaljevanju zgodbe se zdi, da film postaja še bolj predvidljiv; Bruce izbere novo tarčo v prikupni ljubiteljici umetnici Meredith, ki je pred kratkim ubežala dolgotrajnemu nasilnemu razmerju in se odloči, da bo z novim ljubimcem preživela brezskrbni vikend v njegovi hiši sredi gozda. A kot je moč pričakovati, se kmalu po njunem prihodu začnejo odvijati nenavadne reči, ki sčasoma privedejo do točke, ko se film nepričakovano obrne na glavo in postane očarljivo zmeden, psihadeličen in bizaren izlet v norost. Pravzaprav bi bilo krivično razkriti kaj več o samem filmu, saj je A Wounded Fawn tiste sorte zgodba, o katerih je pred ogledom najbolj vedeti čim manj, saj so zato njeni šoki, preobrati in odštekani trenutki toliko bolj učinkoviti. Režiser in scenarist Travis Stevens, ki je nazadnje presenetil z bizarno črno komedijo Jakob’s Wife, se tokrat izkaže s spretnim in domiselnim prepletanjem konvencionalnih metod slasherja in motivov iz antičnih mitov, ki tematizirajo krivdo, maščevanje in človekovo kesanje za grehe. Kar pa je najpomembnejše; film potrpežljivo pušča za seboj sledi in navkljub temu, da gledalca večinoma pušča zmedenega, je ta dovolj motiviran, da vztraja v zgodbi, tudi po zaslugi odličnih igralskih predstav, pristne surrealne atmosfere ter ekonomičnosti zgodbe, ki se povečini odvije na eni sami lokaciji in z majhnim številom nastopajočih. A Wounded Fawn je nedvomno ena od najbolj odbitih gledalskih izkušenj tega leta.

Ocena