Italijanski režiser Luca Guadagnino je že s svojim prejšnjim filmom, mojstrsko in žal krivično spregledano predelavo klasike Suspiria, dokazal, da ima prav poseben čut za serviranje groze, ki navkljub preobilici gnusa in krvi nikoli ne zatava v past serviranja lenobne eksplotacije in praznoglavih šokov. V podobni maniri nadaljuje tudi s svojim najnovejšim celovečercem, bizarno kanibalsko romanco Bones and All, v kateri je znova združil moči z mladim igralskim zvezdnikom Timothyjem Chalametom in (znova) ustvaril enega od najbolj provokativnih filmov leta 2022, kjer bo občinstvo bodisi občudovalo filmarjevo drzno umetniško vizijo bodisi se bo nadnjo močno zgražalo. V ospredju nenavadne zgodbe sta mlada kanibala Maren in Lee, ki potujeta skozi Ameriko in skušata voditi normalno življenje, četudi se morata redno prehranjevati s človeškim mesom in hkrati paziti, da njuni živalski apetiti ne bi ogrozili ljubezni, ki se rodi med njima na poti do nekega cilja, ki morebiti sploh ne obstaja. Bones and All bi površni gledalci opisali kot kanibalsko različico najstniške romance Twilight, vendar temu še zdaleč ni tako; Guadagnino se namreč tudi v najbolj romantičnih in intimnih trenutkih nikoli docela ne prepusti osladnosti in sentimentalnosti, temveč gledalca neprestano opominja na sprevrženost dogajanja in ne obrača pogleda stran od krvavih sledi, ki jih glavna junaka puščata za seboj. Navkljub vsem gnusu pa se gledalec težko upre prepričljivi romanci med glavnima junakoma, ki ju odlično odigrata Chalamet in še posebej fenomenalna Taylor Russell, med nastopajočimi pa še velja omeniti naravnost zastrašujoča Marka Rylanca in v epizodni vlogi Michael Stuhlbarga, ki navkljub omejeni prezenci pustita zelo močan vtis. Bones and All je film močnih kontrastov, ki po vseh pravilih ne bi smeli vzajemno funkcionirati, vendar jih Guadagnino zapakira v unikatno in nenavadno mamljivo izkušnjo, kjer se prepletajo poetičnost, brutalnost, ganljivost in absurdnost. Film, ki vas bo očaral, četudi si tega ne boste želeli priznati.