S prihodom meseca januarja, ki prinaša tudi konec “oskarjevskega” obdobja, nastopi filmski val najslabšega, kar je čezlužniška industrija sproducirala z minimalnim trudom in v upanju, da bo na hitro zaslužila kakšen cekin ali dva. To je še posebej izrazito pri grozljivkah, ki so v mesecu januarju pregovorno zanič in lagali bi, če bi rekli, da smo za srhljivko M3gan imeli visoka pričakovanja. Naslovna junakinja je androidni robot v podobi punčke, ki postane najboljša prijateljica travmatizirane Cady, ki je v prometni nesreči izgubila starše, njena edina skrbnica pa postane ambiciozna proizvajalka igrač Gemma, ki ustvari M3gan v upanju, da bi Cady z njo uspela zakrpati svoje čustvene travme. A kot je moč pričakati, začne M3gan vse bolj posesivno skrbeti za Cady in kmalu njeno prijateljistvo preraste v obsedenost in nasilje. M3gan je film, ki nas svari pred (pre)hitrim razvojem tehnologije, v zgodbo pa vnese tudi elemente čistega absurda in črne komedije, kar se izkaže za presenetljivo učinkovito kombinacijo. Pričujoči film se nesramežljivo prepusti svoji odštekani naravi, vendar hkrati poskrbi za nemalo prizorov dobro tempiranega suspenza in tudi naslovni lik s svojim (ne)izrazitim robotskim videzom, monotonim govorom in neživljenjsko hojo pri gledalcu venomer zbuja občutke nelagodja. Povrhu tega pa film navkljub obilici absurdnosti uspe najti čas za brušenje pomembnega družbenega sporočila o tem, kako starši prepuščajo svoje otroke v vzgojo računalnikom oz. modernih tehnologiji, kar lahko preraste v neobvladljivo odvisnost. To ne pomeni, da je M3gan mojstrovina ali nadpovprečno dobra grozljivka; z izjemo všečnih in zanimivih glavnih likov so skoraj vsi nastopajoči patetične karikature, poskusi humorja znajo biti na trenutke nekoliko nadležni, še najbolj pa motijo nekatere stranske štorije, ki se nikoli ne razvijejo v nekaj, kar bi imeli močan vpliv na okvirno zgodbo. Kljub temu je M3gan za “januarsko” grozljivko povsem spodobna, duhovita in napeta žanrska zabava.