V času, ko je žanr najdenih posnetkov še predstavljal zanesljiv finančni uspeh, je na svet privekala španska grozljivka REC!, ki dokaže, da včasih za odličen film ne potrebuješ zapletene zgodbe in poglobljenih likov. Gledalci spremljamo mlado novinarko Angelo, ki s snemalcem obišče eno od gasilskih postaj v Barceloni, da bi posnela prispevek o nočnem delu gasilcev. Po kratkočasnem uvodu, kjer se novinarka druži z ekipo iz nočne izmene, nenadoma odjekne alarm za klic na pomoč; v bloku sredi mesta so stanovalce iz spanca prebudili grozljivi kriki iz enega od stanovanj, kmalu po prihodu gasilcev pa se izkaže, da je blok epicenter izbruha smrtonosnega virusa, ki vsakega okuženca spremeni v podivjanega kanibalskega zombija. Okvirni zaplet filma ni pretirano izviren in si ga je moč izposoditi iz vsake klišejske srhljivke o živih mrtvecih, toda glavna odlika filma REC! je v njegovi brezhibni izvedbi; uporaba elementov podžanra najdenih posnetkov je tokrat odlično uporabljen in pripomore k grajenju naravnost zastrašujoče atmosfere, k še boljšemu vzdušju pa pripomore omejenost na eno samo lokacijo z ozkimi hodniki in labirintskimi stanovanji, kar pri liki in gledalcih zbudi močan občutek klavstrofobičnosti. Povrhu tega ima filmu tudi fantastičen občutek za stopnjevanje napetosti, kar pomeni, da grozo, okoli katere se vrti celotna zgodba, prikaže šele v zadnjih minutah, omembe vredno pa je tudi to, da je po zaslugi vrhunske maske in posebnih učinkov lik zombija po dolgem času znova strašljiv. REC! je znotraj žanra najdenih posnetkov skorajšnji filmski presežek.