Uspešna antologijska franšiza najdenih posnetkov V/H/S že dolgo časa predstavlja stalnico oktobrskih filmskih izdaj in v deveto se je odločila za osvežujoč premik v glasbene vode z V/H/S/Mixtape, ki združuje prispevke tako filmarjev kot glasbenikov, med slednjimi se s segmenti predstavita tudi raper RZA in celo Tobias Forge, frontman izredno popularne skupine Ghost, vezni člen vseh zbranih zgodb pa je “peklenska” televizijska glasbena oddaja, ki jo vodijo člani odštekane zasedbe Gwar. Kot že omenjeno, je tokrat rdeča nit glasba in z njo povezana področja, ki se združujejo z elementi črne komedije, telesne grozljivke, psihološke drame, nadnaravnega trilerja in celo z Lovecraftovskim izročilom začinejene mistične avanture. Tako med drugim sledimo ekipi, ki bi rada obudila dolgo časa ukinjeno oddajo z lutkami, paru spletnih vplivnežev, ki v Rusiji odkrijeta zapuščen kompleks, v katerem se skriva nenavadna zvočno izolirana soba, navdušencu nad ekscentričnim violinistom, katerega glasba odpre vrata v druge dimenzije in glasbenici, ki skuša ustvariti specifične zvoke, s katerimi bi od mrtvih obudila svojega očeta. V/H/S/Mixtape vsaj na prvi prinaša cel kup dobrih idej, še posebej glede raziskovanja vpliva glasbe na naše življenje, vendar pa film nažalost spada med slabše v franšizi; njegova največja težava je, da skoraj nobena od zgodb ne izkoristi svojega potenciala in pogosto nerodno skače med komedijo in grozljivko, pri tem pa ni ne dovolj zabavna ali strašljiva, da bi navdušila gledalce. Četudi so segmenti dobro posneti in imajo trenutke domiselnosti, jih obenem pesti neenakomeren tempo, zatekanje v otročji humor in straniščne šale (oddaja s člani skupine Gwar je še posebej obupna, saj med drugim tudi vključuje groteskne ejakulacije) ter pomanjkanje kakršnegakoli suspenza ali groze. V/H/S/Mixtape občasno kaže znake tistega, kar je franšizo naredilo tako uspešno, vendar pa kot celota ne prepriča in pušča ogromno prostora za izboljšave.

Nekdanje psihiatrične bolnišnice, v katerih so se nekoč odvijali različni eksperimenti, so ene od najbolj obrabljenih lokacij v žanru grozljivk, še posebej v kategoriji filmov s t.i. najdenimi posnetki. Zato mora biti film, ki se odvija na tej lokaciji, toliko bolj domiseln in nepredvidljiv, da pri gledalcu odpravi občutek zoprnega deja vuja, kar pa grozljivka Infirmary nedvomno ni. Film, kjer dogajanje spremljamo preko varnostnih in prenosnih kamer, ki omogočajo pogled iz prve osebe, je postavljen na hodnike zapuščene bolnišnice, kjer je varnostnik, zaradi poškodbe častno odpuščen vojni veteran, priča nenavadnim dogodkom, preko katerih se začne postopoma razkrivati srhljiva preteklost kraja. Takšen zaplet smo videli že neštetokrat in Infirmary navkljub nekaterim dobrim idejam ne ponudi ničesar izvirnega ali razburljivega, zgolj lenobno recikliranje žanrskih klišejev brez občutka za tempo, suspenz in dostavljanje prepričljive groze. Največji problem filma je tisto, kar pesti večino izdelkov znotraj podžanra najdenih posnetkov; po polžje počasno dogajanje, ki na koncu ne pripelje nikamor. Film si vzame več kot polovico svojega časa za prizore monotonega tavanja po hodnikih, pogovore med osrednjimi tremi liki, ki niso posebej zanimivi ter občasno kakšen kratkotrajen trenutek napetosti. Šele v drugi polovici se nekaj začne dogajati, vendar tudi ti poskusi strašenja gledalca so precej ubožni, neprepričljivi in dajejo občutek, kot da je režiser Nicholas Pineda imel na papirju dobre ideje, ki pa jih nikakor ni uspel razviti v nekaj, kar bi bilo privlačno za filmsko kamero. Infirmary ima sicer na svoji strani spodobne igralce, nekaj posrečenih trenutkov napetosti in uporabo prepričljivo zvočnih učinkov, vendar pa film kot celota ne prepriča in nezaveno podaja razloge, zakaj je žanr najdenih posnetkov komercialno in kreatvno stagniral.