Premisa absurdne grozljivke Glorious se zdi kot uvod v slabo šalo; Wes se je pred kratkim razšel s svojim dekletom in skuša svojo žalost utopiti v alkoholu, po divji noči popivanja pa obišče javno stranišče, kjer ga iz ene od zaprtih kabin preseneti skrivnostni glas moškega, ki trdi, da ni človek, ampak kozmični bog (izkaže se, da gre za demonskega sina Lovecraftove ikonične pošasti Cthulhuja, ki je bil ustvarjen zgolj za to, da bi preziral in uničil človeštvo), kateremu mora Wes priskočiti na pomoč, da bi rešil vesolje pred uničenjem. Ta – če smo popolnoma iskreni – naravnost neumen zaplet obljublja filmske smeti na ravni tretjerazrednih skropucal studia Asylum, vendar pa se film režiserke in scenaristke Rebekah McKendry izkaže za duhovito, abstraktno in na trenutke presenetljivo ganljivo zmes pričakovane lovecraftovske norosti in karakterne drame, ki perfektno izkoristi svojo minimalistično zasnovo (večina filma se odvija v notranjosti javnega stranišča) in gledalca enako prepričljivo spravi ob kričanje in smeh. Veliko zaslug za tako dober rezultat nosi tudi glavni igralec Ryan Kwanten, ki uspe z dobršno mero fizične komedije in izvrstne obrazne mimike obdržati gledalčevo pozornost vse do konca, še bolje pa se izkaže J.K. Simmons kot “bog, ujet na stranišču”, ki je prisoten zgolj s svojim značilnim apokaliptično zvenečim glasom, ki bi zbudil strah tudi z monotonim branjem telefonskega imenika. Seveda pa so razlogi za tako dober rezultat tudi v spretni režiji, duhovitih dialogih in premišljeni uporabi posebnih učinkov, ki so tokrat nekoliko teatralni, vendar več kot ustrezajo odbiti lovecraftovski motiviki. Zdi se nenavadno, da je Glorious imel vse možnosti, da postane popolna polomija, vendar se izkaže za prijetno presenečenje in eno od najboljših grozljivk letošnjega leta.

Ocena