Nekaj je narobe z Esther,” se je glasil slogan za psihološko srhljivko Orphan iz leta 2009, ki je predstavila zgodbo 9 – letne ruske sirote Esther (fenomenalna Isabelle Fuhrman), katero posvojita mlada zakonca in kmalu ugotovita, da se za obrazom nedolžne punčke skriva nekaj bistveno bolj grozljivega. Navkljub absurdnemu končnemu razpletu in pretirani dolžini je film izpadel kot presenetljivo efektna, strašljiva in napeta žanrska zabava in eden boljših psiholoških trilerjev zadnjih dveh desetletij. Je kot tak tudi potreboval svoje nadaljevanje ali prezgodbo? Ne, vendar Hollywood v svojem kroničnem pomanjkanju idej letos iz skoraj 15 let trajajočega spanca prebuja Esther, tokrat v prezgodbi Orphan: First Kill. Kot je moč soditi po naslovu, se film odvija pred dogodki iz prvega filma oz. z njimi sploh nima neposredne povezave; Esther je tokrat Leena Klammer, bolnica iz psihiatrične ustanove v Estoniji z psihopatskimi tedencami in posebnim zdravstvenim stanjem. Film že v prvi tretjini postreže s celim kupom nelogičnosti in absurdnosti, te pa se v nadaljevanju zgolj stopnjujejo in na gledalcu je, da se odloči, če je tej za lase privlečeni in banalni zgodbi pripravljen slediti že zaradi tega, da bi videl, kakšna neumnost ga čaka za naslednjim vogalom. In pričujoči film nekje proti koncu celo opusti namere, da bi zgodbo sestavil v logično celoto, kar je po svoje očarljivo in fascinanto, hkrati pa vodi do tega, da je Estherin “prvi uboj” (in glede na to, da Esther v filmu pobije nemalo oseb, tudi sam naslov ne nosi nobenega smisla) precej antiklimatski in pozabljiv. Preobrat iz prvega filma je namreč razkrit že po dobrih desetih minutah, preostanek zgodba pa ne postreže z ničemer, kar gledalec o Esther ne bi vedel že prej. Verjetno si zato pričujoči film nekje na polovici zateče k grotesknemu (in nikoli docela pojasnjenemu) preobratu, zaradi katerega že tako neumna zgodba postane še bolj neumna in neverjetna. Orphan: First Kill ni sicer slab film; je kompetentno narejen, ima za prgišče napetih prizorov in Furhmanova je znova odlična v naslovni vlogi, toda kot prezgodba ne uspe upravičiti svojega obstoja in daje vtis hitro pozabljive žanrske zabave, ki ni toliko strašljiva kot je absurdna.