Kakršen oče, takšen sin. To nedvomno drži v primeru ZF šokera Possessor, celovečerca Brandona Cronenberga, sicer sina kanadskega mojstra groze in provokacije Davida Cronenberga; film posvoji elemente iz zgodnjih Cronenbergovih šokerjev kot sta klasiki Scanners in Videodrome ter prepleta gnus, telesno grozo ter drzno raziskovanje najbolj temačnih in sprevrženih delov človekove notranjosti. To pa ne pomeni, da je Possessor zgolj ponesrečena imitacija del omenjenega mojstra, ampak nekakšno novo poglavje v evoluciji tovrstnih filmov, ki ne predstavljajo več zgolj nizanja prizorov z eksplicitnim nasiljem, ampak se ti hkrati gradijo s temačno, surrealno in morečo atmosfero. Film ima zanimivo premiso, ki ne pretirava z razlagami; Tasya Vos je najeta morilka, ki se lahko s pomočjo posebnega možganskega vsadka “prehitotapi” v človekov um in telo ter izvaja atentate na osebe iz večinoma višjega družbenega sloja. Ko pa se med eno od akcij nekaj zalomi in med Tasyo kot “parazitom” in telesom navidez nepomembnega preprodajalca mamil pride do tehničnih težav, se začne meja med identitetama obeh posameznikov naglo brisati. Possessor je po vzdušju izredno temačen, depresiven, enigmatičen in zlovešč izdelek, ki neprestano trga niti tako realnosti kot tudi fantazije, brutalno nasilje in groteskne podobe pa naredijo izkušnjo ob gledanju filma resda vse prej kot prijetno, toda to ne pomeni nič slabega. Pravzaprav zgodbo pričujočega filma ni moč pokazati oz. povedati na drugačen način, saj tematsko izlušči drzno problematiko brisanja identitete ljudi in zloveščega napredka tehnologije, ki omogoči, da človek slej ko prej ugotovi, da je njegovo telo zgolj lupina brez srca in kakršnegakoli čuta za empatijo in humanost. Tasya, ki jo odlično odigra Andrea Riseborough, namreč z vsako novo nalogo postaja vse manj človeška in brez pristnih spominov na trenutke ljubezni in empatije. Cronenberg nam tako s pomočjo izpiljene vizualne podobe, temačnega vzdušja in kompleksne pripovedni niti naslika zastrašujočo sliko prihodnosti, ki se nam sicer zdi daleč, vendar pa hkrati že presneto blizu. In četudi je Possessor (za zdaj) čista fikcija, se s svojo analizo bliskovitega napredka v razvoju umetne inteligence in strojev nasploh, zdi že strašljivo preroška.
Ocena
