Antrum s pomenljivim podnaslovom The Deadliest Film Ever Made je – milo rečeno – bizaren film. Ta se namreč začne kot (sicer izmišljen, vendar izredno prepričljiv) dokumentarec, v katerem je govora o dolgo izgubljenem filmu iz 70. let, ki naj bi prinašal nesrečo; že med premiero v nekem madžarskem kinematografu naj bi iz nepojasnjenih razlogov izbruhnil ogenj in požgal stavbo do tal, gledalci pa so nekaj dni po ogledu filma umrli v prav tako skrivnostnih okoliščinah. Po uvodnih intervjujih s strokovnjaki, filmarji in tudi skeptiki pa se format dokumentarca zaključi in tedaj gledalec naposled stopi v svet zloglasnega filma Antrum, morbidnega hibrida med klasikama Deliverance in The Wicker Man; preprosta zgodba o dečku in dekletu, ki se odpravita v skrivnosti gozd, da bi izkopala luknjo, ki bi ju vodila v notranjost pekla, se v naslednji slabi uri in pol iz sprva za silo koherentne strukture spremeni v čudaško, surrealno, hipnotično, morečo in izredno strašljivo psihološko grozljivko, ki spominja na vročične sanje Davida Lyncha in Romana Polanskega. Nenavadni zvočni miksi, na silo vstavljeni kadri z nepojasnjenimi strašljivimi podobami, privlačna retro estetika 70. let, melodramatična srhljiva glasba ter odlična igra Nicole Tompkins in Rowana Smytha poskrbijo, da gledalca venomer spremljajo enako dobrodošli kot tudi nadležni občutki tesnobe in strahu. Antrum ni film, ki bi skušal šokirati s prelivanjem krvi in že stokrat preverjetnimi triki, ampak se zanaša izključno na gledalčev strah pred neznanim oz. nevidnim, kar izdelku vsekakor uspe. Toda poanta pričujočega filma se skriva nekje drugje; prepletanje forme dokumentarca in klasične grozljivke nonšalantno splete komunikacijsko vez med umetnostjo in njenimi odjemalci, v tem primeru gledalci. Film je resda sila strašljiv in kot struna napet, toda v prvi vrsti skuša izpostaviti neprijetno dejstvo, da smo ljudje mnogokrat prehitro podvrženi manipulacijam (npr. domnevam, da nas lahko film ubije) in da nas ravno naivni strahovi peljejo na rob psihičnega in fizičnega kolapsa. Antrum je tako prefinjeno kontradiktoren film; zamišljen kot grozljivka, ki prestraši gledalca do kosti, hkrati pa ga opozarja, da ima strah zgolj velike oči, znotraj pa je votel in da v svetu filmske umetnosti dejstva žal pogosto igrajo vlogo nepomembnega statista iz ozadja.
