Podžanr grozljivk z “najdenimi posnetki” morebiti zadnja leta res diha na škrge, vsaj kar se komercialne všečnosti tiče, toda trg je še vedno poln izdelkov, ki skušajo najti nove strašljivke tipa The Blair Witch Project in Paranormal Activity. Resda je še nekoliko prezgodaj za govoriti, toda Webcast je eden od tistih filmov z najdenimi posnetki, ki se nevarno približa zgoraj omenjenima žanrskima klasikama. Kar je po svoje nenavadno, saj ne postreže s pretirano domiselno zgodbo; mlad par filmarjev iz predmestja sumi, da so njuni sosedje člani sprevrženega čarovniškega kulta, ki je povezan z velikom številom izginotij in umorov po vsej deželi. Tisto, kar film režiserja in scenarista Paula McGhia dvigne med najboljše predstavnika žanra najdenih posnetkov, je – verjemi ali ne – omejen proračun. Ker si McGhie ne more privoščiti predoziranja s posebnimi učinki in galerijo CGI kozmetike, se zateka k tistemu, na kar mnogi filmarji pozabljajo; grajenju strašljive in misteriozne atmosfere, kompetentnemu stopnjevanju napetosti ter uporabi praktičnih efektov, ki skoraj vedno gledalca stresejo do kosti in v njem zbujajo občutke nelagodja. Zgodba sama po sebi ni nič posebnega, toda gledalec jo vestno spremlja zaradi elementa, ki ga v grozljivkah redko uzremo; všečni liki z poistovetljivimi osebnostmi, ki ne rinejo v težave kot popolni idioti, ampak dajejo občutek, da so se rodili s spodobno visokim IQ – jem. Webcast tako ni samo super grozljivka, ki dejansko uspe prestrašiti, ampak tudi učna lekcija iz tega, da je za dober film včasih ni potrebna ogromna količina denarja, ampak zgolj to, da se znajdeš s tem, kar imaš.