Italijanski mojster groze in suspenza Mario Brava se je leta 1963 lotil ambicioznega podviga in ustvaril antologijsko srhljivko Black Sabbath, ki je združevala mednarodno zasedbo (v dvojni vlogi naratorja in vampirja se pojavi tudi legendarni Boris Karloff) in tri medsebojno nepovezane zgodbe z močnimi elementi nadnaravnega, okultnega in folklornega. Tvegan filmski eksperiment se sprva ni posrečil, saj je film kritiško in komercialno pogorel, vendar je tekom let začel pridobivati na veljavi in dandanes nosi naziv ene najboljših grozljivk 60. let oziroma najboljših grozljivk vseh časov nasploh. Upravičeno? Black Sabbath, ki je med drugim navdihnil tudi istoimensko kultno britansko heavy metal zasedbo, bi preprosto označili za najboljšo uro in pol najboljšega, kar ponuja italijanska grozljivka v 60. letih, hkrati pa gre za film, ki je nakazoval elemente žanra giallo, ki ga je kasneje izpopolnil Dario Argento s svojimi krvavimi mojstrovinami. Kot že omenjeno, je film sestavljen iz treh zgodb; v prvi spremljamo lepotico Rosy, ki je podvržena grozljivim telefonskim klicem nevidnega zalezovalca, v drugi, ki vključuje elemente folk grozljivke, se slovanski vampir Wurdulak odpravi na krvavi pohod, medtem ko zadnja zgodba postreže s situacijo, ko sebična negovalka svoji pokojni stranki ukrade prstan, vendar za to plača visoko ceno. Black Sabbath lahko brez težav uvrstimo med klasike italijanske grozljivke, saj Brava očara gledalca z vrhunsko scenografijo, masko, vzdušnim dogajanjem, visoko mero suspenza in za obravnavani žanr obvezno melodramatično igro, kjer šov ukrade kakopak Karloff s svojo ravno pravšnjo mero duhovitosti in grozeče prezence. Vse tri zgodbe so močne in gledalca nemudoma poskrajo vase, le Wardulakova zgodba trpi za rahlo razvlečenostjo in nekaterimi nerodnimi vsebinskimi preobrati. A nobena napaka ni tako usodna, da ne bi Black Sabbath postal šolska ura za vsakogar, ki se želi izbrusiti v obrti delanja filmskih grozljivk.