Zadnja leta, ko so sovražni govor, primitivizem, nesramežljivo propagiranje vse možnih oblik diskriminacije in nasilje postali del našega vsakdana, se zdi, da se svet pred nami spreminja v nekaj, ob čemer nas lahko strese do kosti. Realnost je postala nekaj, kar običajno srečujemo v grozljivkah in verjetno je zato pričujoči filmski žanr zadnja leta vse bolj družbeno oz. politično obarvan. V ta podžanr spada tudi Netflixov nadnaravni triler His House; film spremlja begunski par iz Južnega Sudana, ki pred vojno pribeži v Anglijo in se po odredbi azilnega doma nastani v novem domu, napol razpadajoči hiši v Londonu. Kar par sprva dojema kot dobro priložnost za nov začetek, se hitro spremeni v nočno moro, še posebej, ko sta se oba pod pritiskom nadnaravnih sil prisiljena soočiti s svojo mučno preteklostjo. His House v prvi polovici tematizira težavno intergracijo beguncev v novo okolje (kar je premeteno izpostavljeno s prizori, kjer par tava po medsebojno enakih londonskih ulicah, ki močno spominjajo na velikanske zaporniške celice) in nestrpnost, ki ju par doživlja ob stiku z lokalnim prebivalstvom, toda v nadaljevanju se razgali druga plat zgodbe, ki je bisteno bolj intimna in srceparajoča; par mora na najbolj mučne načine kreniti skozi različne faze obžalovanja in prebolevanja travme, hkrati pa razgaliti svoje najbolj temačne skrivnosti. Mogoče se zdi, da skuša filma v slabo uro in pol stlačiti preveč stvari, toda temu še zdaleč ni tako, saj His House ostaja ves čas koherenten in ne zatava v hollywoodsko lepotičenje in pridiganje. Strašljivi prizori so bolj ali manj posrečeni, čeprav se prava groza zgodbe kakopak skriva zunaj nadnaravnih okvirjev, v kruti, nasilni in pogosto zbegani resničnosti. Primerno za tiste, ki od grozljivk zahteva nekoliko več vsebinske teže.