Da se mnogi filmi soočajo s težavno produkcijo, ni nič novega, toda običajno se tovrstne ovire odpravijo v nekaj mesecih ali pa v največ letu ali dveh. A v primeru nadnaravnega trilerja Sator je zadeva nekoliko bolj zapletena; gre namreč za življenjski projekt Jordana Grahama, ki je nastajal dolgih sedem projekt in je skorajda projekt enega samega človeka, saj Graham filma ni zgolj režiral in spisal, ampak je hkrati prevzel funkcijo kamermana, glasbenega komponista (ambientalno glasbo za film je ustvaril z zvoki loncev, ponev, vojakov in bas kitare, igrane z violinskim lokom), montažerja in celo scenografa, saj je v celoti zgradil kočo, kjer se odvije večina dogajanja. Film hkrati temelji na osebnih izpovedih svoje babice (ta v filmu igra samo sebe), ki je bila leta 1968 sprejeta v psihiatrično bolnišnico zaradi njenih globokih prepričanj, da lahko v mislih komunicirala z nadnaravnim bitjem, imenovanim Sator. Film okoli tega splete zgodbo o družini, ki živi v gozdovih v popolni izolaciji, medtem ko je opazovana s strani Satorja, kar postopoma prinese močan razdor med njene člane. Sator je film, ki ga je hkrati moč priporočati kot tudi odsvetovati; gre za specifičen film, ki se bolj kot na akcijo in hiter tempo zanaša na vzpostavljanje skrivnostne temačne atmosfere in izraziti filmski minimalizem, kjer je ogromno dogajanja prepuščenega gledalčevi domišljiji. Nekatere bo ta pristop kakopak dolgočasil, spet druge pa navdušil, toda ostaja dejstvo, da je Sator impresivna filmska umetnina, ki zna gledalca vznemiriti s sila neprijetnim vzdušjem in subtilnimi prizori strašenja, zgodba pa še bolj pridobi na vzdušnosti, če upoštevamo, da temelji na (delno) resničnem ozadju. Sator je močan avtorski film, ki ga poganjajo strast, obvladovanje žanra ter navdušujoča tehnična izpiljenost.