V času splošne panike, ki je vladala zaradi epidemije koronavirusa, so filmi na temo okužb in posledic (predvsem psihičnih), ki jih te pustijo na ljudeh, znova postali strašljivo aktualni in skorajda preroški. Eden od teh je tudi kultna jugoslovanska srhljivka Variola Vera, ki sicer temelji na resničnih dogodkih iz leta 1972, ko je celotno Jugoslavijo pretresel izbruh bolezni črnih koz, zaradi katerega je bila oblast prisiljena izvesti karanteno nad osrednjo bolnišnico v Beogradu, ki je bila tudi epicenter okužbe. Režiser in scenarist Goran Marković sicer sledi okvirnim dejstvom glede resnične epidemije, vendar si hkrati privošči veliko umetniške svobode, zaradi katerega film ni dokumentarističen, ampak prepleten z elementi psihološkega trilerja in skorajda zombijevske grozljivke. Film na srečo nikoli ne zapade v pretiravanje in postreže z dokaj verjetnim scenarijem, ki med drugim služi tudi kot neolepšan prikaz vsega, kar se prebudi v človeku pod težkimi pogoji; od strahu, panike, egoizma, nasilja in hkrati tudi požrtovalnosti in humanosti. S srhljivo glasbo Zorana Smijanovića, bogatim igralskim ansamblom samih veteranov (od Rade Šerbedžije, Aleksandra Berčka, Rade Markovića do Bogdana Diklića, katerega lik v zdravnico zaljubljenega bebčka je sicer nekoliko nepotreben), vrhunskim suspenzom ter morečo atmosfero, ki še posebej dandanes deluje zlovešče kot še nikoli prej, uspe film zgrabiti gledalca v svoje roke in ga popeljali skozi pravo grozo, ki je toliko bolj strašljiva, ker je zelo blizu resnice. Variola Vera je upravičeno klasika jugoslovanskega filma, ki opominja, kako krhki in nemočni smo lahko ljudje.