Ig Perrish preživlja – milo rečeno – tečko obdobje; odrašča v zakotnem podeželskem mestu, kjer se vsi poznajo med seboj, obtožen je posilstva in umora svojega bivšega dekleta Merrin, v očeh meščanov, prijateljev in celo lastnih staršev je označen za krivca, povrhu tega pa mu nekega jutra iz glave začnejo rasti rogovi, ki mu omogočajo branje misli in celo spominov ljudi s številnimi zamolčanimi grehi. Horns je premetena mešanica črne komedije, okultne grozljivke in verske satire, posneta po istoimenskem romanu Joeja Hilla (sicer sin slavnega Stephena Kinga) in izhaja iz prepričanja, da je bil tudi hudič izvorno padli angel in da za še tako okrutnimi in nesmiselnimi zločini stojijo ljudje, ki so nekoč bili v svojem bistvu dobri in pošteni. Takšen pristop na prvi pogled obljublja melodramatično limonado za najstnice v stilu vampirske uspešnice Twilight, toda Horns je bistveno drugačen film; gledalec je subtilno bombardiran z izredno črnim humorjem, odvratno zlobnimi liki, pogosto teatralnim nasiljem, twinpeaksovsko očarljivo čudaškostjo in suspenzom, ki pritiče klasičnim detektivkam, v katerih nedolžni posameznik zbegano tava po svetu v upanju, da bi se opral krivde za nastali zločin. Na nek način se zdi presenetljivo, kako film z lahkoto in kompetentno združuje elemente navidez nerazdružljivih žanrov, pri tem pa venomer ohranja rdečo nit in vzdržuje primerno ravnotežje med humornim in tragičnim (to je še posebej izrazito v zadnji tretjini, ko zgodba postane izredno temačna in nasilna), film pa pilotira fenonenalna igra Daniela Radcliffa, ki ne bi mogel biti bolj distanciran od deškosti in nedolžnosti čarovnika Potterja, s katerim je zaslovel, krivično pa bi bilo spregledali odlično režijo Alexandra Aje, močan scenarij in spretno zlivanje zgodbe s popkulturnimi referencami, ki tokrat niso nadležne in zgolj same sebi v namen. Horns je unikaten film, ki zna nasmejati, stresti in očarati na vse pravilne načine.