Zgodba je vredna tisoč besed. To je izhodišča misel enigmatične srhljivke The Oak Room, ki se začne kot povsem običajen večer v baru, kamor prispe mladenič po imenu Steve (RJ Mitte, ki se ga gledalci najbolj spomnimo po vlogi Walterja ml. v kultni seriji Breaking Bad), njegov prihod pa je zaznamovan s sovražnim tonom gostilničarja, ki ima s fantom neporavnane račune. Na tej točki film zgradi zaplet, ki spominja na klasično kriminalko o dveh posameznikih z nerazčiščeno preteklostjo, toda kmalu se zgodi preobrat; The Oak Room ni kriminalka, ampak metafizični triler o moči pripovedovanja in kako lahko to vpliva na posameznikovo percepcijo resničnosti; Steve začne pripovedovati zgodbo, ki se je odvila v nekem drugem baru in na prvi pogled ne ponuja nobene poante, na podoben način pa se odvija tudi preostanek filma. The Oak Room nedvomno najbolj pritegne pozornost s prepričljivo mračno atmosfero, odličnimi igralskimi predstavami, nepredvidljivim pripovednim tokom ter neprestanim metanjem drobtnic, s katerimi želi priti gledalec do dna skrivnosti, ki obdaja celotno zgodbo. In ravno pri slednjem se pojavi glavna težava filma; četudi postreže z neke vrste epilogom, se hkrati zdi, da ponudi premalo, da bi gledalec lahko izluščil kakršnokoli poanto oz. rdečo nit dogajanja. Morebiti bi to šibkost lahko opravičili z argumentom, da gre za film, kjer je potovanje pomembnejše od cilja, toda vseeno se zdi, da izdelek ni povsem kos lastnim ambicijam in da je enigmatičen zgolj zato, ker ne uspe najti kakšne bolj konkretne razlage za obrazložitev nastalega konflikta. The Oak Room tako ob koncu deluje kot film, ki je nekoliko skregan sam s sabo, vendar pa hkrati ponudi dovolj napetih trenutkov, da bo navdušil ljubitelje bolj eksotičnih grozljivk.