Willow Creek je film, ki ne bi mogel biti bolj ironičen; gre za t.i. grozljivko z najdenimi posnetki, ki jo je spisal in režiral Bobcat Goldthwait z namenom, da bi se med drugim namerno rogal klišejem omenjenega žanra, hkrati pa ohranil resno zgodbo z učinkovitimi sredstvi strašenja gledalca. Zgodba filma je skoraj lenobno preprosta; mlad par krene po poteh resničnih dokumentaristov Rogerja Pattersona in Roberta Gimlina, ki sta oktobra 1967 med pohodom na filmski trak ujela enega najbolj znamenitih posnetkov t.i. Velike noge oz. Big Foota, za katerega mnogi trdijo, da je izmišljotina, spet drugi pa, da gre za avtentičen dokaz o obstoju famoznega gozdnega bitja. Goldthwaitova grozljivka se ne postavlja na nobeno stran, ampak omenjeni posnetek vzame kot podlago za napet pustolovski triler, ki bi po vseh pravilih moral prinesti zgolj porazne rezultate, vendar se zgodi nasprotno; Willow Creek je dokaz, da za učinkovito strašljivko ne potrebuješ znanih igralcev, kopice dogajanja in kamero, ki je v neprestanem gibanju. Še več; pričujoči film posteže s skoraj 20 – minutnim statičnim prizorom glavnih igralcev, ki se skrivata v šotoru in sledita nenavadnim zvokom iz gozda, kar je še bolj radikalen pristop kot pri klasiki The Blair Witch Project. Znova smo priča grozi, ki straši s svojo odsotnostjo. Grozi, ki mora ostati skrita, saj bi v nasprotnem primeru film pahnila v območje cenenosti in teatralnosti. In četudi je zgodba predvidljiva, tempo filma pa za marsikaterega gledalca prepočasen, se izdelek kot celota odkupi z odličnimi igralskimi predstavami in subtilnimi prizori strašenja. Willow Creek ne prinaša revolucije v žanr grozljivk, a je kljub temu solidno poglavje v zgodovini “najdenih posnetkov”.