Akcijska grozljivka Don’t Breathe iz leta 2016 je bila sicer preprosta, toda izredno napeta in z vrhunskim suspenzom zaznamovana žanrska zabava, ki je postala tudi nepričakovana uspešnica. In kot je pri čezlužnikih v navadi, je treba vsako uspešno stvar molzti, pa četudi za to ni potrebno nobenega pravega razloga. A glede na to, da je bil režiser prvega filma Fede Alvarez aktivno vključen tudi v nadaljevanje (režiser je bil tokrat njegov tesni sodelavec Rodo Sayagues), so bila pričakovanja nekoliko višja kot sicer. Don’t Breathe 2 se odvija osem let po prvem delu in se še vedno osredotoča na slepega vojnega veterana (znova odlični in zastrašujoče dominantni Stephen Lang), ki živi osamljeno življenje v predmestni hiši, edino družbo pa mu delata 11 – letna hčerka Phoenix in zvesti rotvajler. Toda njihov mir je prekinjen, ko v hišo vdre tolpa vlomilcev s sprva ne povsem jasnimi motivi, ki me drugim vključujejo tudi Phoenixovo ugrabitev. Don’t Breathe 2 svojega antagonista, slepega veterana, tokrat še bolj postavi v ospredje in ga skuša približati gledalcu z izpostavljanjem njegove očetovske vloge zaščitnika deklice, kar je vsekakor zanimiva ideja, vendar pa je žal film nikoli ne razvije v ničesar omembne vrednega. Še več; zdi se, da je ta plat osebnosti glavnega (anti)junaka v fokusu zgolj v prvih petnajstih minutah, nato pa to popolnoma opusti in sledi formuli prvega dela, kjer znova skupina ljudi vlomi v veteranovo hišo, ta pa jim napove vojno z veliko krvi in zlomljenih kosti. Don’t Breathe 2 ne uspe upravičiti svojega obstoja in ponudi premalo, da bi se lahko vsaj za silo približal predhodniku. Film sicer postreže z nekaj vznemirljivimi trenutki in Lang je še vedno v vrhunski formi, toda ves potencial se sesuje v drugi polovici, ko se začne zgodba polniti z nepotrebnimi zapleti, ki ne vodijo nikamor ter nevzdušnim dogajanjem. Nasploh se zdi, da je Don’t Breathe 2 rahla potrata časa, ki navkljub ambicijam ne uspe upravičiti svojega obstoja in tako zgolj opozori, da se nekateri filmu morajo končati po prvem delu.