Agnes se začne kot klasična zgodba o demonski obsedenosti; dva duhovnika odpotujeta v cerkev, kjer je ena od nun podlegla silam zla. In prva tretjina filma se odvija tako kot bi pričakovali, vendar z določenimi zasuki, ki so po svoje dobrodošli; film se sicer zanaša na temačno ozračje, vendar je hkrati poln črnega humorja in izredno simpatičnih (pa četudi osebnostno dokaj enodimenzionalnih) likov, še posebej dvojice duhovnikov, kjer je starejši ciničen in mu delo v službi Boga predstavlja bolj napor kot pa čast, medtem ko je mlajši zagreto predan idejam cerkve in skuša v družbi nun delovati karseda profesionalno. Ta del filma se z dobršno mero satire in ironije dotika starokopitnosti in nazadnjaštva katoliške cerkve, kar pri gledalcu kakopak zbudi zanimanje, toda žal se kmalu izkaže, da je Agnes film, ki se poigrava z veliko idejami, a nobene od te ne pripelje do zanimivega ali vsaj truda vrednega epiloga. Še več; po obetavnem začetku film popolnoma opusti demonsko obsedenost in večino likov, katere smo spremljati do te točke in se osredotoči na eno od nun, ki je (menda zaradi obsedene vrstnice) zapustila cerkev in se odločila za civilno življenje. Nenaden zasuk iz žanra grozljivk v vode psihološke drame je ambiciozen, vendar hkrati zgrešen, saj filmu ni povsem jasno, kaj bi rad dosegel. In bolj ko se film bliža h koncu, manj jasno je, kaj bi (če sploh kaj) želel posredovati gledalcu. Sicer je na trenutke moč razločiti, da je Agnes film o izgubi vere in ovirah, ki posameznika čakajo na poti samoodkrivanja, vendar pa se ravno zato spogledovanje z grozljivko zdi povsem odveč, še posebej, ker ta del zgodbe ne igra nobene pomembnejše vloge. Agnes ni toliko film o izgubi vere, ampak bolj smisla, saj zelo malo stvari v filmu dejansko nosil kakršenkoli globji pomen.