Filmi, ki se ponašajo s klasično gotsko estetiko in se bolj kot na akcijo zanašajo na zgodbo in like, so v današnjem času hitropotrošnje filmske produkcije žal bolj izjema kot pravilo, vendar pa se navkljub temu najdejo predstavniki omenjenega podžanra filmov, ki sicer potihem, vendar vztrajno ohranjajo gotsko izročilo pri življenju. Carmilla, filmska adaptacija istoimenskega gotske novele irskega pisca Sheridana Le Fanuja, predstavi težavno odraščanje najstnice Lare v strogo konzervativnem in zatohlem okolju odmaknjene podeželske vile, kjer ji edini stik z zunanjim svetom predstavljala oče in stroga guvernanta, ki jo tudi v obdobju seksualnega prebujenja uči molitve kot sredstva zoper “grešne” misli. Ko nekega dne v bližini vile kočija doživi nesrečo in je v oskrbo trojice pripeljano privlačno mlado dekle brez imena, začne Lara do nje čutiti globoko in hkrati skrivnostno naklonjenost, vendar kmalu postane jasno, da dekle tako Lari kot njenim bližnjim predstavlja veliko nevarnost. Carmilla se od ostalih gotsko zasnovanih filmov razlikuje po tem, da je njeno ozračje po vizualni plati precej manj temačno, četudi se še vedno zanaša na snemanje kadrov pod naravno svetlobo zunanjega sonca ali sveč. Ta poetična svetlost prostora, kjer se nahajamo (glavnina filma se odvija v notranjosti vile in v njeni neposredi bližini), ustvari zanimiv kontrast z naraščajočim suspenzom in grozo, ki preži na glavno junakinjo, ki se znajde v konfliktu sledenjem svojemu prvinskemu nagonu ali se povsem podrediti konzervativni logiki ljudi, ki jo obkrožajo. Režiserka in scenaristka Emily Harris subtilno, okusno in predvsem zelo predstavi seksualno prebujenje mladega dekleta, vzdušje pa obarva z redkimi prizori brutalnega nasilja in predvsem krvi, ki predstavlja hkrati smrt kot tudi nenavaden erotični element. Carmilla zaradi svojega počasnega tempa in močne konkurence tematsko podobnih filmov morebiti ne povšeči vsakomur, je pa vzorna adaptacija Le Fanujeve znamenite pripovedke.