Novozelandska psihološka srhljivka Coming Home in the Dark s svojim osrednjim zapletom dokaj hitro razdeli nastopajoče na izrazite barabe in poštenjake; štiričlansko družino učitelja Hoaggieja med piknikom v hribih napadeta oborožena moška, ki najprej hladnokrvno umorita njegovo hčerko in sina, njega in ženo pa strpata v avtomobil in peljeta naravnost v srce človeškega pekla, kjer ne manjka nasilja, poniževanja in sadizma. Toda nekje na polovici film nekoliko obrne svojo ploščo in začne na subtilen način preizpraševati gledalčevo vest, saj režiser in scenarist James Ashcroft likom doda bistveno več osebnostnih dimenzij in tudi sama zgodba postane moralno bolj kompleksna. Film venomer ostaja zvest grobemu realizmu, kjer ni prostora za sentimentalnost ter enostavne rešitve, izpostavljeno sporočilo o tem, da smo ljudje zmožni najbolj grozovitih in odvratnih dejstev, pa gledalca še bolj zadane v srce. A film je v svojem bistvu še vedno cestna grozljivka, ki kompetentno ohranja napetost, dogajanje nikoli ne postane razvlečeno ali dolgočasno, igralske predstave so večinoma izredno prepričljive, temačna atmosfera, ki cilja na skoraj prazne podeželske ceste in redke vire svetlobe (ne bi pretiravali, če rečemo, da je glavnina filma posnetega v temi), pa poskrbi, da je zgodba toliko bolj vzdušna. Četudi se Coming Home in the Dark skuša lotevati mnogih družbenih problematik (npr. nasilje v šolah in represivna vzgoja, ki iz nedolžnih dečkov ustvari pobesnele živali) in poskrbi za mnogo nepredvidljivih zapletov, film ni tako globok kot bi lahko bil in kakšnega občutnega šoka pri gledalcu ne bo povzročil. Ashcroftov celovečerni prvenec tako ne prinaša revolucije v žanr cestnih grozljivk, je pa navkljub temu več kot zadovoljiva roba za potešitev oboževalcev žanra.