James Wan se po krajših izletih v bolj komercialne žanre (dirkačina The Fast & The Furious 7 in superherojska akcija Aquaman) z najnovejšim filmom Malignant vrača k grozljivki oz. žanru, s katerim se je proslavil in ga tudi najbolje obvlada. S svojimi prejšnjimi filmi kot so Insidious in The Conjuring je dokazal, da ga že od nekdaj fascinira simbioza pristne človeške groze in nadnaravnega, tesno povezanega z elementi fantazije in sprevrženih nočnih mor in tudi v primeru pričujočega filma ni nič drugače. Glavno junakinjo Sydney namreč pregananjajo nepojasnene halucinacije, v katerih je priča brutalnim umorom, tekom časa pa ugotovi, da je usodno povezana z morilcem, ki bi znal pojasniti mnoge luknje v njenem spominu na težavno otroštvo. Wan, ki je tekom svoje kariere večkrat odpotoval tudi v vode slasherja s klavnico Saw, tokrat kombinira trojno formulo njegovih najuspešnejših grozljivk (poleg Saw še Insidious in The Conjuring) in ustvari nekakšen hibrid nadnaravnega trilerja, surrealne strašljivke in ekstremne klavnice, ki ne odvrača pogleda od hektolitrov prelite krvi in zlomljenih kosti. Toda bilo bi krivično reči, da je Malignant zgolj film, ki skuša preko ekscesov na hiter (in cenen) način šokirati gledalca; Wan se v prvi uri filma znova izkaže kot mojster grajenja suspenza, moreče temačne atmosfere ter prepričljivo izvedenih prizorov strašenja, pa četudi se pri tem poslužuje preverjenih trikov kot so nenadni skoki v kamero in bučna orkestralna glasba. S pomočjo domiselnih gibov kamere in prepričljivih posebnih učinkov Wan ustvari enako bizaren kot tudi za gledalca mikaven svet, znotraj katerega počasi in potrpežljivo razgaljamo koščke uganke, ki privede do končnega preobrata. Slednje pa je tisto, kar bo verjetno najbolj razdelilo gledalce; preobrat, s katerim postreže Wan, je – milo rečeno – zelo bizaren in odštekan in to celo do te mere, da sta nanj možna zgolj odziva zgražanja ali pa občudovanja, da se nekdo pri zdravi pameti spomni takšne zmešnjave ekscesa in norosti. A tudi če odmislimo končni preobrat, je Malignant resda nekoliko formulaična, predvidljiva in klišejska nadnaravna strašljivka, ki pa jo pred padcem v povprečnost rešuje Wanova spretna režija, napeto vzdušje, dobre igralske predstave in že omenjene domislice, ki so preprosto preveč nore, da bi jih mirno ignorirali. Film, ki bi najbolj pisan na kožo oboževalcem Wanovih čudaških izletov v vode grozljivke.
