Britanska nadnaravna strašljivka Shepherd ne zapravlja časa s svojimi nameni; gre za film, katerega zgodba se gradi preko počasnega in potrpežljivega razvoja emocij glavnega junaka, ki s svojo notranjo stisko vpliva na dogajanje, ki je morebiti zgolj produkt njegove razklane domišljije. Okvirna zgodba pričuz jočega filma sledi tradiciji t.i. izolacijskih šokerjev tipa The Shining; Eric Black preboleva smrt svoje zaročenke Rachel, zato sprejme službo pastirja na osamljenem otoku s svetilnikom, po pričakovanjih pa začnejo občutki osamljenosti in globoko potlačene krivde načenjati njegovo psiho, temu pa sledi serija bizarnih nadnaravnih dogodkov, ki razgalijo tragično ozadje Ericove zgodbe. Shepherd s svojo izpiljeno temačno fotografijo, vzdušnimi zvoki abstraktnega in grotesknega ter temačnim razpoloženjem izrazito amtosferičen film, ki gledalcu noče zgolj predstaviti svet, v katerem se nahaja, ampak ga tudi občutiti. Zato ne preseneča, da je film zaznamovan s počasnim tempom, zgolj redkimi trenutki suspenza ter psihološko kompleksno in za “povrečnega” gledalca naporno zgodbo, ki tematizira občutljive tematike kot sta prebolevanje travme, žalovanje in uničujoča avtorefleksija, ki glavnemu junaku ne prinaša nujno odrešitve, po kateri hrepeni. Z drugimi besedami; Shepherd ni klasična grozljivka, ki se ne zanaša na cenene trike, pretirano uporabo posebnih učinkov ter neprestano akcijo. Je globoko razmišljujoča, meditativna in s pristno gotsko atmosfero obarvana psihološka drama, ki bo za mnoge gledalce vznemirljiva kot tudi naporna. Film je morebiti res nekoliko prepočasen in razvlečen (traja skoraj dve uri, čeprav bi lahko bil vsaj 30 minut krajši), končni razplet pa prav tako ne bo nikogar presenetil, hkrati pa je očitno, da Shepherd večino svojih idej dolguje klasiki The Shining in drugim “izolacijskim trilerjem”. A tudi z vsemi napakami, je pričujoči film več kot primeren za oboževalce atmosferičnih strašljivk.