Že njegova prva celovečerca, črna komedija Thunder Road in komična grozljivka The Wolf of Snow Hollow dokazujeta, da je Jim Cummings filmski posebnež, ki ga v današnjem svetu sedme umetnosti še kako pogrešamo. Njegov edinstven smisel za humor ter mojstrsko prepletanje tragičnega in komičnega, pospremljeno s pogosto močnim družbenim komentarjem vedno znova poskrbijo za kvalitetno preganjanje dolgčasa, ki pa tudi spodobno funkcionira kot hrana za možgane. Njegov tretji celovečerec, psihološka srhljivka The Beta Test vse zanj značilne elemente zapakira v za današnje čase presenetljivo močno in odrezavo satiro, ki služi tudi kot ne ravno laskala refleksija odnosov, diktiranih s strani družabnih omrežij ter problematične politične klime, v kateri smo obtičali. Zgodba je na prvi pogled klišejska; Cummings igra gizdalinskega hollywoodskega agenta Jordana, ki tik pred poroko prejme skrivnostno pismo anonimne oboževalke, ki ga povabi v hotelsko sobo na strastni seks v dvoje, kmalu zatem pa Jordan postane paranoičen in želi ugotoviti, kdo mu je pismo poslal, to pa ga spelje na strašljivo pot samoodkrivanja in nevarnosti, ki jih prinašajo družabna omrežja. Kot že rečeno, The Beta Test, ponudi osvežujoče provokativen in politično nekorekten vpogled v številne aktualne problematike kot so spolna neenakost v filmski industriji, prikrita dejavnost družabnih omrežij, ki “legalno” jemljejo osebne podatke uporabnikov in slednje spremenijo v nekakšen oglaševalski logaritem ter sindrom moške toksičnosti oz. moškega, ki se tik pred usodno odločitvijo, da se poroči, znajde na robu živčnega zloma. Morebiti je vse te izredno kompleksne in široko zastavljene problematike težko stlačili v dobro uro in pol dolg izdelek, pa vendar The Beta Test svoje poslanstvo opravi zelo uspešno. Zahvala za to gre predvsem Cummingsovi spretni režiji in suvereni viziji, ki se ne uklanja “novim pravilom” Hollywooda (osladna politična korektnost, vsiljive zahteve po raznolikosti, puritansko obravnavanje tabu tem kot sta spolnost, nasilje in družbena neenakost), hkrati pa je znova treba pohvaliti Cummingsa kot igralca, saj se izkaže s perfektnim komičnim timingom ter enako močnim občutkom za dramatičnost, njegova teatralnost pa več kot ustreza satirični naravi izdelka. The Beta Test morebiti ni docela kos svojim ambicijam in bi nedvomno profitiral od tega, da bi bil vsaj za pol ure daljši, to pa je tudi edina omembe vredne opazka tega filma, s katerim Cummings utrdi svoj status nekonvencionalnega filmarja.
Ocena
