Kanadska kozmična srhljivka The Void vsaj na začetku ponudi dokaj enostaven zaplet; nekega večera se skupina posameznikov znajde v prostorih skoraj zapuščene podeželske bolnišnice, katero nenadoma obkolijo pripadniki čudaškega kulta s simbolom črnega trikotnika. In kar se sprva odvija kot drama s talci, ki so tarče verskih blaznežev, se kmalu spremeni v nekaj, kar je težko opisati z besedami, vendar je več kot očitno zamišljeno kot poklon kultnim grozljivkam iz 70. in 80. let, s poudarkom na klasikah Johna Carpenterja. Če pa bi bili bolj natančni, pa bi film označili za mešanico akcijskega trilerja Assault on Precinct 13, ki se postopoma spremeni v bolnišnično verzijo klasike gravža The Thing. Režiserja Steve Kostanski in Jeremy Gillespie uspeta obdržati gledalčevo pozornost predvsem po zaslugi majhne, vendar zanimive galerije likov, o katerih izvemo bore malo, a ravno dovolj, da nam zanje ni vseeno, še bolj pa prepričata z domiselno imitacijo hipnotičnega suspenza, ki postopoma izbruhne v krvavo orgijo, dišečo po zgodnjih filmih mojstra body horrorja Davida Cronenberga ter literarni zapuščini H.P. Lovecrafta. In to je mogoče tudi edino, kar bi pričujočemu filmu lahko očitali; ker vzore vleče iz vseh koncev in krajev, ima rahle težave z identiteto in bo gledalca navduševala bolj zaradi mnogih asociacij in namigov na filmske klasike kot pa ker bi premogla v sebi ohraniti nekaj izvirnosti. The Void tako v marsičem spominja na druge (boljše) filme, vendar pa začudoma ne deluje kot njihova kopija, saj uspe obdržati nekaj napetosti, nepredvidljivosti in pristne atmosferičnosti, da oboževalci grozljivk ne bodo razočarani.