Filme kot so The Last Thing Mary Saw je težko opisati; na površju se zdi, da gre za še eno grozljivko o demonski obsedenosti znotraj globoke verne skupnosti, vendar pa ima celovečerni prvenec Edoarda Vitalettija tendenco, da skriva svoje prave namene vse do prihoda odjavne špice. Zgodba, ki se odvija pozimi leta 1843, v ospredje postavi družino, ki se znajde pred težko preizkušnjo; hčerka Mary se zaplete v lezbično razmerje s služkinjo Eleanor, zato preostali člani poiščejo pomoč pri zlovešči glavarki družine, ki se “grešno” dvojico odloči podvreči seriji ponižujočih zasliševanj in bolečih kazni. Vse to predstavlja zgolj majhen del zgodbe, ki se proti pričakovanjem ne oklepa zlajanega zapleta o obsedenosti oz. izganjanju demonskih sil, ampak namesto tega krene v smer zahtevne karakterne študije, ki se zgolj na trenutke spogleduje z elementi gotske srhljivke. Ravno zaradi tega je film težko priporočati vsakemu oboževalcu grozljivk, saj Vitalettija ne zanimajo konstantna akcija, posebni učinki ali celo strašenje na ravni klasik kot sta The Exorcist ali The Shining. Ravno nasprotno; The Last Thing Mary Saw je film, ki se zanaša zgolj na zadušljivo in temačno atmosfero, večplastno mistično ozadje zastavljene zgodbe ter igralske predstave, ki so vsekakor na visokem nivoju, še posebej Stefanie Scott in Isabelle Fuhrman v glavnih vlogah. Film gre v svoji nekonvencionalnosti celo tako daleč, da zadnjo tretjino skoraj v celoti zavije v grobno tišino, kar ustvari prav posebno vzdušje in presenetljivo visok nivo suspenza ter posledično tudi groze, ki je podana subtilno in po principu manj je več. The Last Thing Mary Saw zaradi svojega počasnega tempa in včasih precej zbegane pripovedne niti lahko v očeh mnogih gledalcev predstavlja čisti dolgčas, kar je upravičen očitek, toda nihče ne more zanikati, da je Vitalleti obrtniško spreten filmar, ki kaže ogromno potenciala. Upajmo lahko, da bo šlo v prihodnje z njegovo kariero samo še navzgor.