Frederick in Ethel Mason sta starejši zakonski par, ki preboleva tragično izgubo njuno posvojene hčerkice, ki je umrla v prometni nesreči. Frederick je bivši duhovnik, ki sicer še vedno ohranja vero v Boga, vendar pa je po drugi strani vedno znova obdan z dvomi, da so ga sile, v katere je nekdaj močno verjel, pustile na cedilu. Njegova prepričanja pa postanejo še bolj načeta, ko na dom zakoncev prispe neznanec Aaron, katerega sprva prijateljska in topla prisotnost postanejo vse bolj zlovešča in usodno povezana s Frederickovo temačno preteklostjo. The Righteous na površju deluje kot religiozna drama in do določene mere to tudi je, vendar pa je sporočilno precej bolj razširjena in univerzalna, da se bo z lahkoto dotaknila tudi občinstva, ki nima interesa v vzpostavljanju vere do Boga. Občinstva, ki je seveda pripravljeno na bolj zahtevno kombinacijo psihološke drame in nadnaravnega trilerja, saj režiser, scenarist in eden od glavnih igralcev Mark O’Brien (film je hkrati njegov režijski celovečerni prvenec) daje ogromno poudarka na dialogih in razvoju likov, medtem ko sta strah / groza posredovana zgolj preko peščice strašljivih prizorov (zahvaljujoč izvrstni črno-beli fotografiji, ki vzpostavi tesnobno ozračje) ter občasnih trenutkov, ko v sicer strogo realistično zgodbo vdre elemen nadnaravnega. Pravzaprav bi težko rekli, da je The Righteous grozljivka, saj bistveno bolj funkcionira kot psihološka drama o odpuščanju, travmi, prebolevanju in izgubi nedolžnosti. S tega vidika film svoje delo opravi z odliko, četudi se bo marsikateremu gledalcu zdel dolgočasen in preveč statičen (lahko bi rekli, da bi bolje funkcioniral kot gledališka igra), toda navkljub nekaterim manjšim spodrsljajem ima The Righteous dovolj kvalitet, da bo zadostil željam filmskih sladokuscev.