Hellbender je še eden od tistih filmov, ki bi ga lahko označili za družinski projekt; režiser je John Adams, scenarij je napisal skupaj s svojo hčerko Zeldo Adams in ženo Toby Poser, ki v filmu tudi igrata hčerko in mamo. Treba je priznati, da so tovrstni “družinski” filmi vedno zaznamovani z določeno očarljivostjo ter pristnostjo, ki jo pri mnogih sorodnih produktih sedme umetnosti še kako pogrešamo in Hellbender nas v slabi uri in pol večkrat spomni na to grenko dejstvo. Film bi na preprost način opisali kot bizarno različico Carrie z elementi folk grozljivke, Lynchevskega surrealizma in celo goth videoprodukcije, saj sta glavni junakinji mladoletna Izzy in njena mama, ki živita skupaj v odmaknjeni hiši sredi gozdne divjine in skupaj igrata nekakšen melanholični glamgoth rock, poleg tega pa ju povezuje tudi temačna družinska skrivnost, zaradi katere začne Izzy hitro odraščati in spoznavati, da sta tako ona kot njena mama zaznamovana z nepojasnjenimi nadnaravnimi silami. Hellbender je film, kateremu se močno pozna, da je bil posnet za malo denarja, vendar pa je ravno ta ekonomičen, skorajda asketski pristop, dopolnjen z tesnobno retro montažo glasbenih videospotov tisto, kar izdelku daje svojevrstni šarm. Povrhu tega pa se film zaveda, da mora zavoljo omejenih finačnih sredstev svoje adute polagati v igralske predstave in kompleksno zgodbo, ki obravnava tako težavno odraščanje mladega dekleta kot tudi njen zapleten odnos z materjo. Na obeh ravneh je film bolj ali manj uspešen; igralske kreacije so za mikrofilm zelo spodobne, zgodba pa pritegne zavoljo dobro spisanih dialogov ter domiselne uporabe simbolike, seveda pa k prepričljivosti pripomore tudi to, da sta glavni junakinji tudi resnična mati in hči. Film pa prepriča tudi s privlačno fotografijo in odlično glasbo, zato je ogled obvezen za vse ljubitelje mikroproračunskih grozljivk, ki očarajo s svojo preprostostjo. Hellbender pušča veliko prostora za izboljšave, vendar je glede na vložek več kot soliden žanrski izdelek.